TRAGEDIJA
Med usodnim poletom jim je zmanjkalo kisika
Astronavti Georgi Dobrovoljski, Viktor Pacajev in Vladislav Volkov so prvi umrli v vesolju.
Odpri galerijo
Nesrečna posadka. FOTO: Wikipedia
Pred pol stoletja so Sovjeti iz Bajkonurja z močno večstopenjsko nosilno raketo proton v orbito okrog Zemlje poslali prvo vesoljsko postajo, imenovano Saljut 1. Pravzaprav je bila nekoliko prilagojena in spremenjena različica vojaške vesoljske postaje Almaz (diamant), ki so jo v veliki tajnosti razvijali že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Na krovu so bili štiri plošče s sončnimi celicami in seveda kemične baterije ter več različnih raketnih motorjev za uravnavanje položaja in manevriranje v vesoljskem prostoru pa tudi sistem, ki je omogočal normalne razmere za življenje. Ravno tako so bile na krovu zaloge hrane, kisika in vode za daljše obdobje bivanja kozmonavtov v vesolju. Samo na enem mestu se je lahko spojila z vesoljsko ladjo.
Proti novemu oporišču je 22. aprila 1971, tri dni potem, ko so jo izstrelili v orbito, najprej poletela vesoljska ladja Sojuz 10, na krovu katere so bili kozmonavti Vladimir Šatalov, Aleksej Jelisejev in Nikolaj Rukavišnik.
Po enem dnevu poleta v orbiti se je mehko združila s Saljutom 1 in v tem položaju ostala pet ur in pol. A trdna združitev ni uspela, zato posadka ni mogla vstopiti v postajo, in dva dni pozneje so se vrnili na Zemljo.
A tudi tokrat ni šlo vse gladko. Zaradi raznih okvar so projekt, ki naj bi trajal 30 dni, predčasno prekinili po 23 dneh bivanja kozmonavtov v vesolju. Spuščanje in pristanek plovila sta potekala samodejno, a ko so strokovnjaki na Zemlji odprli loputo pristajalne enote, so ugotovili, da so se kozmonavti zadušili in umrli. K temu je zagotovo prispevalo tudi to, da posadka v vesolje ni potovala v zaščitnih oblačilih niti jih niso nosili med vrnitvijo. Preiskava je pokazala, da je odpovedal avtomatski ventil med bivalnim in pristajalnim modulom, posledica je bila dekompresija, to pa se je zgodilo na višini okrog 170 kilometrov nad površjem. Omenjeni kozmonavti so bili tako prvi, ki so umrli v vesolju. Njihov predhodnik Vladimir Komarov je 24. aprila 1967 umrl ob pristanku, ko so se zapletle vrvi padala in je pristajalna enota z veliko hitrostjo treščila ob tla.
Trojica je umrla še pred začetkom pristajanja. FOTO: Romolotavani/Getty Images
Na krovu so bili štiri plošče s sončnimi celicami in seveda kemične baterije ter več različnih raketnih motorjev za uravnavanje položaja in manevriranje v vesoljskem prostoru pa tudi sistem, ki je omogočal normalne razmere za življenje. Ravno tako so bile na krovu zaloge hrane, kisika in vode za daljše obdobje bivanja kozmonavtov v vesolju. Samo na enem mestu se je lahko spojila z vesoljsko ladjo.
Preiskava je pokazala, da je odpovedal avtomatski ventil med bivalnim in pristajalnim modulom, posledica je bila dekompresija.
Proti novemu oporišču je 22. aprila 1971, tri dni potem, ko so jo izstrelili v orbito, najprej poletela vesoljska ladja Sojuz 10, na krovu katere so bili kozmonavti Vladimir Šatalov, Aleksej Jelisejev in Nikolaj Rukavišnik.
Po enem dnevu poleta v orbiti se je mehko združila s Saljutom 1 in v tem položaju ostala pet ur in pol. A trdna združitev ni uspela, zato posadka ni mogla vstopiti v postajo, in dva dni pozneje so se vrnili na Zemljo.
Težave tudi v drugo
Sovjeti so nato z enako nalogo 6. junija istega leta v vesolje poslali Sojuz 11. Takrat so bili na krovu trije kozmonavti: Georgij Dobrovoljski, Viktor Pacajev in Vladislav Volkov. Njim sta združitev s postajo in vstop vanjo uspela. Preverjali so sisteme, navigacijo, opremo in preostale tehnične zadeve, opazovali so Zemljino površino, proučevali fizikalne procese in pojave v atmosferi, izvajali medicinske in biološke študije, s katerimi so ugotavljali, kako lahko kozmonavti v vesolju opravljajo različne naloge, ter vpliv vesoljskega poleta na človeški organizem.Prvo vesoljsko postajo so Sovjeti leta 1971 izstrelili iz Bajkonurja. FOTO: Shamil Zhumatov/Reuters
A tudi tokrat ni šlo vse gladko. Zaradi raznih okvar so projekt, ki naj bi trajal 30 dni, predčasno prekinili po 23 dneh bivanja kozmonavtov v vesolju. Spuščanje in pristanek plovila sta potekala samodejno, a ko so strokovnjaki na Zemlji odprli loputo pristajalne enote, so ugotovili, da so se kozmonavti zadušili in umrli. K temu je zagotovo prispevalo tudi to, da posadka v vesolje ni potovala v zaščitnih oblačilih niti jih niso nosili med vrnitvijo. Preiskava je pokazala, da je odpovedal avtomatski ventil med bivalnim in pristajalnim modulom, posledica je bila dekompresija, to pa se je zgodilo na višini okrog 170 kilometrov nad površjem. Omenjeni kozmonavti so bili tako prvi, ki so umrli v vesolju. Njihov predhodnik Vladimir Komarov je 24. aprila 1967 umrl ob pristanku, ko so se zapletle vrvi padala in je pristajalna enota z veliko hitrostjo treščila ob tla.
