V VESOLJU
Mednarodna vesoljska postaja praznuje 20 let
Prvi del oporišča v vesolje odpeljala raketa Ptroton. Delovala bo še najmanj 10 let.
Odpri galerijo
Mednarodna vesoljska postaja FOTOGRAFIJE: Wikimedia Commons
Ideja o oporišču v vesolju sega še v čase pred začetkom vesoljske dobe. Prvo vesoljsko postajo so dolgo snovali in nato izdelali Sovjeti. V vesolje je poletela leta 1970 pod imenom Saljut 1. Sledili so Američani z Skylabom, nato je v vesolje odpotovalo še več saljutov pa postaja Mir. Medtem ko so Američani želeli imeti postajo Freedom in Rusi Mir-2, pa so sklenili kompromis in nastala je postaja Alfa, ki so jo pozneje preimenovali v Mednarodno vesoljsko postajo.
Danes mineva natanko 20 let, odkar je iz ruskega vesoljskega središča v vesolje poletela raketa Ptroton, ki je s seboj nosila prvi sestavni del oporišča – modul Zarja, v naslednjih letih pa so večinoma z ameriškimi shuttli dostavili še več modulov, ki so jih izdelali strokovnjaki iz Evrope, Japonske, Kanade ter drugih delov sveta. A raziskovalni in bivalni moduli niso vse, kar takšno vesoljsko oporišče potrebuje. Brez električne energije tam seveda ne bi bilo mogoče početi ničesar in na krov so namestili mnogo plošč s sončnimi celicami. Ravno tako je za upravljanje tega velikega oporišča potreben nadzor z Zemlje in posadke na krovu.
Bivanje v vesolju ni preprosto, posadka pa je izpostavljena tudi določeni količini sevanja. Ker vesoljska postaja ni tako zelo majhna, obstaja tudi možnost, da vanjo trči kakšen meteorit ali vesoljski odpadki. Slednji občasno priletijo proti njej, da bi se jim izognili, pa morajo astronavti izvesti zahteven manever, pri katerem morajo sodelovati tudi nadzorniki na Zemlji.
Da lahko občasni gostujoči vesoljski turisti na vesoljski postaji preživijo, je treba zagotoviti stalno oskrbo z osnovnimi dobrinami, med katere spadajo voda, kisik, hrana, oblačila in druge potrebščine, ki jih dovažajo shuttli in tovorne vesoljske ladje. Večkrat na leto denimo do postaje poletijo ruski Progress in Dragon ter Cygnus in običajno dostavijo okrog dve toni in pol do tri tone tovora. Japonski HTV tja običajno poleti enkrat na leto.
Na tem velikem mednarodnem vesoljskem laboratoriju počno marsikaj: proučujejo vedenje različnih materialov v vesoljskih razmerah, se ukvarjajo s kemijo, fiziko, raziskovanjem bioloških snovi, zdravil ter preprostih in zapletenih živih bitij, vesoljske medicine in biologije, nabirajo pa tudi informacije o tem, kako v vesolju preživeti še dlje, kar bo treba, če bomo nekega dne hoteli odpotovati na Mars.
Glede na to, da postaja deluje že dolgih 20 let, se pojavljajo vprašanja, kako dolgo bo delo na njej še lahko potekalo.
Mnogi kot konec Mednarodne vesoljske postaje omenjajo letnico 2025. Boeing je v svoji študiji omenil, da bi lahko postaja dočakala tridesetletnico, nekateri pa menijo celo, da bi lahko delovala do 2030. Zdaj je dolga skoraj 73 metrov, široka skoraj 109 metrov, tehta pa blizu 420 ton. Izgradnja je doslej stala okrog 150 milijard dolarjev, kar pomeni, da bo za naslednjih sedem ali deset let treba zagotoviti še nekaj dodatnih milijard. Odločitev o tem bodo podali mednarodni partnerji, ki se vsako leto večkrat sestanejo, da bi razpravljali prav o tem, in za zdaj se strinjajo, da bo vesoljska postaja delovala še vsaj naslednjih sedem let.
Trenutno so na njej trije prebivalci: ameriška astronavtka Serena Maunon Chancellor, nemški astronavt Alexander Gerst in ruski kozmonavt Sergej Prokopljev. Predvidoma 3. decembra bo iz Bajkonurja poletela raketa sojuz z vesoljsko ladjo sojuz MS-11, ki bo do vesoljskega oporišča ponesla kozmonavta Olega Konanenka, kanadskega astronavta Davida Saint-Jacquesa in ameriško astronavtko Anne McClain.
Mednarodna vesoljska postaja FOTOGRAFIJE: Wikimedia Commons
Danes mineva natanko 20 let, odkar je iz ruskega vesoljskega središča v vesolje poletela raketa Ptroton, ki je s seboj nosila prvi sestavni del oporišča – modul Zarja, v naslednjih letih pa so večinoma z ameriškimi shuttli dostavili še več modulov, ki so jih izdelali strokovnjaki iz Evrope, Japonske, Kanade ter drugih delov sveta. A raziskovalni in bivalni moduli niso vse, kar takšno vesoljsko oporišče potrebuje. Brez električne energije tam seveda ne bi bilo mogoče početi ničesar in na krov so namestili mnogo plošč s sončnimi celicami. Ravno tako je za upravljanje tega velikega oporišča potreben nadzor z Zemlje in posadke na krovu.
Bivanje v vesolju ni preprosto, posadka pa je izpostavljena tudi določeni količini sevanja. Ker vesoljska postaja ni tako zelo majhna, obstaja tudi možnost, da vanjo trči kakšen meteorit ali vesoljski odpadki. Slednji občasno priletijo proti njej, da bi se jim izognili, pa morajo astronavti izvesti zahteven manever, pri katerem morajo sodelovati tudi nadzorniki na Zemlji.
Ameriška astronavtka Serena Maunon Chancellor
Da lahko občasni gostujoči vesoljski turisti na vesoljski postaji preživijo, je treba zagotoviti stalno oskrbo z osnovnimi dobrinami, med katere spadajo voda, kisik, hrana, oblačila in druge potrebščine, ki jih dovažajo shuttli in tovorne vesoljske ladje. Večkrat na leto denimo do postaje poletijo ruski Progress in Dragon ter Cygnus in običajno dostavijo okrog dve toni in pol do tri tone tovora. Japonski HTV tja običajno poleti enkrat na leto.
Na tem velikem mednarodnem vesoljskem laboratoriju počno marsikaj: proučujejo vedenje različnih materialov v vesoljskih razmerah, se ukvarjajo s kemijo, fiziko, raziskovanjem bioloških snovi, zdravil ter preprostih in zapletenih živih bitij, vesoljske medicine in biologije, nabirajo pa tudi informacije o tem, kako v vesolju preživeti še dlje, kar bo treba, če bomo nekega dne hoteli odpotovati na Mars.
Nemški astronavt Alexander Gerst
Glede na to, da postaja deluje že dolgih 20 let, se pojavljajo vprašanja, kako dolgo bo delo na njej še lahko potekalo.
Mnogi kot konec Mednarodne vesoljske postaje omenjajo letnico 2025. Boeing je v svoji študiji omenil, da bi lahko postaja dočakala tridesetletnico, nekateri pa menijo celo, da bi lahko delovala do 2030. Zdaj je dolga skoraj 73 metrov, široka skoraj 109 metrov, tehta pa blizu 420 ton. Izgradnja je doslej stala okrog 150 milijard dolarjev, kar pomeni, da bo za naslednjih sedem ali deset let treba zagotoviti še nekaj dodatnih milijard. Odločitev o tem bodo podali mednarodni partnerji, ki se vsako leto večkrat sestanejo, da bi razpravljali prav o tem, in za zdaj se strinjajo, da bo vesoljska postaja delovala še vsaj naslednjih sedem let.
Bivanje v vesolju ni preprosto, posadka pa je izpostavljena tudi določeni količini sevanja.
Trenutno so na njej trije prebivalci: ameriška astronavtka Serena Maunon Chancellor, nemški astronavt Alexander Gerst in ruski kozmonavt Sergej Prokopljev. Predvidoma 3. decembra bo iz Bajkonurja poletela raketa sojuz z vesoljsko ladjo sojuz MS-11, ki bo do vesoljskega oporišča ponesla kozmonavta Olega Konanenka, kanadskega astronavta Davida Saint-Jacquesa in ameriško astronavtko Anne McClain.
