GORE IN LJUDJE
Mimo trupel na Everest
Obleganje najvišje gore sveta je letos preseglo vse meje.
Odpri galerijo
Kanadski alpinist Elia Saikaly je v svet poslal fotografijo, na kateri se vidi, kako na stotine ljudi hodi mimo trupla neznanega nesrečnika. FOTO: Elia Saikaly
Spomladanska sezona obleganja Mount Everesta je končana in v naš spomin se bo vpisala kot doslej zagotovo najbolj bizarna v vsej zgodovini osvajanja strehe sveta. Letos je namreč sla po najvišji gori postala tako množična, da je zaradi zastojev tik pod vrhom že močno ogrožena varnost sodobnih osvajalcev. Na vrhu naj bi letos po zadnjih podatkih stalo kar rekordnih 891 ljudi, 11 se jih ni vrnilo v dolino. Vsi so umrli zaradi (pre)dolgega zadrževanja v zastojih na t. i. območju smrti nad 8000 metri. Za primerjavo – več smrti je bilo po letu 2000 le v letih 2014 in 2015, ko je zaradi katastrofalnega potresa in v plazu umrlo 17 in 14 ljudi, sicer pa se število umrlih giblje od štiri do šest na leto.
Vsi razen enega so umrli med sestopom, in to zaradi izčrpanosti, višinske bolezni, srčnega zastoja, pljučnega edema, podhlajenosti ... Nekateri so se zgrudili, nekateri so preprosto sedli ob pot in počasi ugasnili, dva so po sestopu z vrha našli mrtva v šotoru na četrtem višinskem taboru. Med žrtvami so štirje Indijci, trije Američani, dva Irca, Britanec ter nepalski gorski vodnik. Dva od enajstih sta na vrh prišla s kitajske strani, vsi drugi z nepalske. Razen nepalskega vodnika so bili vsi stranke komercialnih odprav na streho sveta in zelo povprečno izurjeni trekerji. Tako so za Indijko Anjali Kulkam, ki je umrla na četrtem višinskem taboru, dejali, da je zelo izkušena plezalka, ki je z možem celo splezala na Kilimandžaro. Najvišja gora Afrike je sicer visoka, a vendar nima popolnoma nobene povezave s plezanjem ali alpinizmom. Vseh 11 žrtev je umrlo v razmaku deset dni, od 16. do 27. maja. Najbolj smrtonosen dan je bil 23. maj, ko so na gori za zmeraj ostali kar štirje.
Poleg letošnjih nesrečnikov se na gori kopičijo trupla iz prejšnjih let. Več kot 200 jih je menda že na območju Everesta, in ker jih je nemogoče odnesti v dolino, jih je vedno več. Pot je posejana s trupli. »Smrt, razdejanje, kaos, dolge kolone. Trupla na poti in v šotorih v višinskem taboru 4. Ljudje, ki sem jih poskušal prepričati, naj se zaradi zdravstvenih težav obrnejo, a se niso, in na koncu so umrli. Hoja čez trupla, prerivanje, ljudje, ki vlečejo druge navzdol. Vse, kar lahko sicer berete v senzacionalističnih člankih, se je dogajalo na naši poti na vrh,« je še opisal stanje Saikaly.
Prav vizionarsko je Reinhold Messner povedal leta 2003 v intervjuju za prilogo Slovenskih novic in Dela Ona, da se mu zdijo novodobni vzponi na Everest popolnoma brez vrednosti: »Če bi ljudje vedeli, da kupljen vzpon z vodnikom po normalni poti ni prav nič posebnega, ne bi šel nihče od teh 'alpinistov' sploh gor. Tega ne počnejo zaradi vrha samega, ampak zato, da v očeh drugih veljajo za osvajalce Everesta. Danes lahko že vsaka bogata gospodinja prileze na Everest. Kar v kolonah jih vlečejo gor,« je dejal.
Čeprav nepalske oblasti že več let trdijo, da bodo sprejeli omejitve, se v resnici ne zgodi nič. Morda jim je uspelo omejiti raznorazne čudaške rekorde, na primer najstarejše in najmlajše, slepe, invalide brez okončin, prvega, ki je igral na vrhu kitaro, in podobne, a obleganje postaja vse bolj množično. Vendar lastniki agencij in alpinisti, ki živijo od vodenja ljudi na Everest, zahtevajo omejitve.
Kot je za Nedeljske novice povedal tudi Harry Kikstra iz agencije 7summits.com, ki v povezavi z agencijo 7summitsclub.com organizira tako vodene ture na Everest kot tudi druge najvišje vrhove celin, je problem v tem, da imajo vodenje na vrh v svoji ponudbi tudi slabo vodene in nizkoproračunske odprave, ki privabljajo tudi slabše pripravljene posameznike. »Preveč zelo slabo pripravljenih ljudi gre naenkrat proti vrhu, in to povzroči zastoje. Naša odprava se je razdelila na dve skupini in vseh 14 članov odprave, 15 šerp in dva vodnika so srečno prišli na vrh in z njega.«
Vsi razen enega so umrli med sestopom, in to zaradi izčrpanosti, višinske bolezni, srčnega zastoja, pljučnega edema, podhlajenosti ... Nekateri so se zgrudili, nekateri so preprosto sedli ob pot in počasi ugasnili, dva so po sestopu z vrha našli mrtva v šotoru na četrtem višinskem taboru. Med žrtvami so štirje Indijci, trije Američani, dva Irca, Britanec ter nepalski gorski vodnik. Dva od enajstih sta na vrh prišla s kitajske strani, vsi drugi z nepalske. Razen nepalskega vodnika so bili vsi stranke komercialnih odprav na streho sveta in zelo povprečno izurjeni trekerji. Tako so za Indijko Anjali Kulkam, ki je umrla na četrtem višinskem taboru, dejali, da je zelo izkušena plezalka, ki je z možem celo splezala na Kilimandžaro. Najvišja gora Afrike je sicer visoka, a vendar nima popolnoma nobene povezave s plezanjem ali alpinizmom. Vseh 11 žrtev je umrlo v razmaku deset dni, od 16. do 27. maja. Najbolj smrtonosen dan je bil 23. maj, ko so na gori za zmeraj ostali kar štirje.
Vročica Everest
V času, ko je bil Everest dostopen le alpinistom, se je večkrat zgodilo, da v vsem letu na vrhu ni stal nihče. Leta 1965 je devet ljudi na vrhu postavilo rekord. Leta 1979 je na vrhu stalo že 26 ljudi, od tega so bili trije Slovenci in en Hrvat, člani znamenite jugoslovanske odprave. V 80. letih se je osvajanje Everesta nekoliko okrepilo, a vendar je bilo tako zahtevno, da je na primer leta 1984 od 283 poskusov uspelo le šestnajstim. V tretjem tisočletju je izbruhnila t. i. vročica Everest; število posameznikov, ki so si zaželeli vrha, je neizmerno naraslo. Leta 2004 je tako na vrhu stalo že kar 337 ljudi, poskusilo jih je 604, umrlo jih je sedem. V letu 2013 je bilo kar 1012 naskakovalcev vrha, 670 je bilo uspešnih, osem jih je umrlo.
V času, ko je bil Everest dostopen le alpinistom, se je večkrat zgodilo, da v vsem letu na vrhu ni stal nihče. Leta 1965 je devet ljudi na vrhu postavilo rekord. Leta 1979 je na vrhu stalo že 26 ljudi, od tega so bili trije Slovenci in en Hrvat, člani znamenite jugoslovanske odprave. V 80. letih se je osvajanje Everesta nekoliko okrepilo, a vendar je bilo tako zahtevno, da je na primer leta 1984 od 283 poskusov uspelo le šestnajstim. V tretjem tisočletju je izbruhnila t. i. vročica Everest; število posameznikov, ki so si zaželeli vrha, je neizmerno naraslo. Leta 2004 je tako na vrhu stalo že kar 337 ljudi, poskusilo jih je 604, umrlo jih je sedem. V letu 2013 je bilo kar 1012 naskakovalcev vrha, 670 je bilo uspešnih, osem jih je umrlo.
Messner: Kar je preveč, je preveč!
Stopiti na Everest je bilo nekoč herojsko dejanje izjemnih alpinistov, vsako leto bolj pa postaja masovni turizem nekoliko bolje pripravljenih pohodnikov, ki se za denar vodnikom pustijo skoraj dobesedno privleči po avtocesti smrti od vznožja na vrh. Tako so letos na vršnem grebenu ljudje po več ur čakali v dolgi koloni, da so stopili na vrh svojih sanj, ter se nato na vrhu prerivali in borili za svoj prostorček, na katerem so naredili selfie. Očividci opozarjajo, da je na vrhu in tik pod njim kot v živalskem vrtu, obleganje je letos dobilo tako nenavadne razsežnosti, da se je oglasil celo največja legenda Everesta in vse Himalaje – Reinhold Messner. Do zdaj se je vzdržal vrednostnih sodb, razen če ga ni kdo izrecno povprašal, nedavno pa je na svojem profilu na facebooku delil objavo s fotografijo, na kateri se več sto ljudi dolga kolona vije proti vrhu, in komentiral – prometni zastoj na Everestu, kar je preveč, je preveč. Spomnimo, Messner je prvi in največji junak Everesta, ki je vrh pred 41 leti skupaj s Petrom Habelerjem kot prvi človek osvojil brez uporabe kisika, kar v alpinizmu velja kot najbolj pošteno oziroma t. i. by fair means osvajanje vrhov.Vse letošnje žrtve na Everestu so umrle zaradi zastojev in predolgega zadrževanja na območju smrti. FOTO: Elia Saikaly
Mimo trupel na vrh
Fotografiji z zastoji, ki je osupnila svet, je sledila fotografija kanadskega alpinista, avanturista in filmarja Elia Saikalyja, ki je posnel, kako je na stotine ljudi hodilo mimo na vrveh ob poti visečega trupla moškega. »Ubogi revež visi tam, 2130 metrov nad t. i. Dolino smrti, vsi smo ga gledali in se spomnili, da smrt na nas preži takoj za prvim vogalom. Je to Everest, o katerem smo sanjali? Moje srce je krvavelo zanj in za njegovo družino, vendar sem moral nadaljevati pot. Na skoraj 9000 metrih skoraj nimaš izbire. Kdo je kriv za to? Posamezniki? Agencije? Vlada? Je čas za nova pravila? Se to sploh da spremeniti? Kako bi se dalo to rešiti? Žal mi je, a vendar se čutim odgovornega, da vse, ki si želijo nanj, opozorim na resnost vzpona na Everest. Spodbuditi si želim dogovarjanje, da bi povečali varnost pri vzpenjanju na vrh sveta,« je v svojem zapisu opozoril Elia, ki je konec maja že tretjič stopil na Everest; tokrat je snemal dokumentarni film Sanje o Everestu o vzponu štirih Arabk na streho sveta.Poleg letošnjih nesrečnikov se na gori kopičijo trupla iz prejšnjih let. Več kot 200 jih je menda že na območju Everesta, in ker jih je nemogoče odnesti v dolino, jih je vedno več. Pot je posejana s trupli. »Smrt, razdejanje, kaos, dolge kolone. Trupla na poti in v šotorih v višinskem taboru 4. Ljudje, ki sem jih poskušal prepričati, naj se zaradi zdravstvenih težav obrnejo, a se niso, in na koncu so umrli. Hoja čez trupla, prerivanje, ljudje, ki vlečejo druge navzdol. Vse, kar lahko sicer berete v senzacionalističnih člankih, se je dogajalo na naši poti na vrh,« je še opisal stanje Saikaly.
Oglasil se je tudi največja legenda Everesta in opozoril, da je dogajanje na strehi sveta preseglo vse meje. FOTO: Jure Eržen
Se je ljudem zmešalo?
Kaj se torej dogaja okoli najvišje gore sveta? Se je ljudem popolnoma zmešalo? Zakaj se zavestno izpostavljajo smrti in rinejo v zastoje, ki lahko pomenijo celo smrt? Jim je nerazumljiva sla po vrhu, ki v alpinističnem smislu sploh ni več noben dosežek, zameglila razum? So krive agencije, ki obljubljajo lažno varnost? Ali država Nepal, ki ne omeji dovoljenj za vzpon na vrh z nepalske strani?Prav vizionarsko je Reinhold Messner povedal leta 2003 v intervjuju za prilogo Slovenskih novic in Dela Ona, da se mu zdijo novodobni vzponi na Everest popolnoma brez vrednosti: »Če bi ljudje vedeli, da kupljen vzpon z vodnikom po normalni poti ni prav nič posebnega, ne bi šel nihče od teh 'alpinistov' sploh gor. Tega ne počnejo zaradi vrha samega, ampak zato, da v očeh drugih veljajo za osvajalce Everesta. Danes lahko že vsaka bogata gospodinja prileze na Everest. Kar v kolonah jih vlečejo gor,« je dejal.
Očividci sporočajo, da so se ljudje v dolgotrajnih zastojih prerivali in celo vlekli druge navzdol.
Čeprav nepalske oblasti že več let trdijo, da bodo sprejeli omejitve, se v resnici ne zgodi nič. Morda jim je uspelo omejiti raznorazne čudaške rekorde, na primer najstarejše in najmlajše, slepe, invalide brez okončin, prvega, ki je igral na vrhu kitaro, in podobne, a obleganje postaja vse bolj množično. Vendar lastniki agencij in alpinisti, ki živijo od vodenja ljudi na Everest, zahtevajo omejitve.
Nepalu gre za denar
Ugledni ameriški alpinist Alan Arnette za vse skupaj krivi pohlep Nepala po mastnem zaslužku. »Zastoji nastajajo zaradi tega, ker vrh ponujajo po vedno nižjih cenah, in to vedno manj usposobljeni vodniki. To privablja manj usposobljene stranke. V ozadju vsega pa je pohlep Nepala po velikanskem zaslužku.«Zadnja leta na vrh vodi avtocesta smrti. FOTO: Guliver/Getty Images
Kot je za Nedeljske novice povedal tudi Harry Kikstra iz agencije 7summits.com, ki v povezavi z agencijo 7summitsclub.com organizira tako vodene ture na Everest kot tudi druge najvišje vrhove celin, je problem v tem, da imajo vodenje na vrh v svoji ponudbi tudi slabo vodene in nizkoproračunske odprave, ki privabljajo tudi slabše pripravljene posameznike. »Preveč zelo slabo pripravljenih ljudi gre naenkrat proti vrhu, in to povzroči zastoje. Naša odprava se je razdelila na dve skupini in vseh 14 članov odprave, 15 šerp in dva vodnika so srečno prišli na vrh in z njega.«
