Mona Liza razkrila še eno skrivnost, Leonardo recepta ni hranil samo zase
Mona Liza je razkrila še eno skrivnost. Znanstveniki, ki so z rentgenskimi žarki pregledovali kemično strukturo najslovitejšega portreta na svetu, so dobili nov vpogled v slikarske tehnike Leonarda da Vincija. Izsledki raziskave, objavljeni v strokovni reviji Journal of the American Chemical Society, pravijo, da je bil inovativni renesančni mojster pri slikanju Mone Lize še posebno eksperimentalen.
Napredna zmes
Oljna zmes, ki jo je da Vinci uporabil za barvno osnovo na platnu, je videti drugačna od njegovih tipičnih barvnih mešanic, so zapisali francoski in britanski znanstveniki in zgodovinarji, ki so proučevali Mono Lizo. »Leonardo je bil znan kot človek, ki je rad eksperimentiral. Vsaka njegova slika je tehnično gledano popolnoma drugačna,« je povedal vodja študije in kemik s francoskega raziskovalnega inštituta CNRS Victor Gonzalez, ki je analiziral kemično strukturo že več deset klasičnih slikarskih del.
»V primeru Mone Lize je za barvno osnovo uporabil specifično tehniko,« pravi Gonzalez. Raziskovalci so v osnovnem barvnem sloju namreč odkrili redko sestavino, imenovano plumbonakrit, kar je potrdilo dosedanje hipoteze umetnostnih zgodovinarjev: da je Leonardo za gostenje in hitrejše sušenje barve, uporabljene pri Moni Lizi, uporabljal prah iz svinčevega oksida.
Strokovnjakinja za italijansko umetnost in kustosinja newyorškega metropolitanskega muzeja Carmen Bambach, ki sicer ni sodelovala pri raziskavi, je odkritje označila za »silno razburljivo«, saj da je vsak sveži vpogled v da Vincijevo ustvarjanje izjemnega pomena za svet umetnosti. »Odkritje plumbonakrita v Moni Lizi dokazuje, da je Leonardo nenehno eksperimentiral – in to je tisto, zaradi česar je brezčasen in moderen,« je dejala Bambachova.
Raziskovalci so v prvem barvnem sloju odkrili redko sestavino, imenovano plumbonakrit.
Kot prstni odtis
Analizirani vzorec barve je komaj viden s prostim očesom, saj je debel le kot človeški las, izvira pa iz zgornjega desnega kota slike. Znanstveniki so za analizo uporabili sinhrotron, napravo, ki žarek delcev pospeši do skoraj svetlobne hitrosti, s čimer so lahko pogledali v samo kemično strukturo vzorca. Plumbonakrit je stranski pridelek svinčevega oksida, iz česar so logično sklepali, da je Leonardo v svoji barvi dejansko uporabil svinčev prašek.
»Plumbonakrit je kot prstni odtis njegovega recepta,« poudarja Victor Gonzalez, »in to je prvič, da smo ga kemično potrdili.« Znanstveniki sklepajo, da je Leonardo da Vinci svinčev oksid, ki je oranžne barve, s segrevanjem raztopil v lanenem ali orehovem olju, s čimer je dobil gostejšo in hitreje sušečo se pasto zlate barve. Plumbonakrit so pozneje uporabljali tudi drugi veliki slikarji, kar potrjuje domnevo, da Leonardo recepta ni hranil samo zase.
