Mostar: mesto s tovarniško napako

Nad Bosno in Hercegovino se je že davno spustil duh politične in gospodarske brezizhodnosti. Državo, v kateri se ne morejo dogovoriti o ničemer pametnem, dogovorijo pa se, ko ne gre za nič pametnega, je zdaj doletela še razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice. To je namreč razsodilo, da je Bosna in Hercegovina kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ker vse od leta 2008 ni ustvarila razmer za izvedbo lokalnih volitev v Mostarju. Tožbo proti BiH zaradi kršitev volilnih pravic je vložila članica mostarske stranke Naša stranka Irma Baralija.

Mostarska političarka Irma Baralija je tožila BiH zaradi pravnih pomanjkljivosti, ki so kršile njene pravice, da bi volila in bila izvoljena na lokalnih volitvah v Mostarju, so objavili na spletni strani EČSP.

Sodišče je ugotovilo, da je pravna praznina posledica zamujanja državnih oblasti pri uveljavitvi odločitev ustavnega sodišča BiH iz leta 2010; volilne enote in število izvoljenih mestnih svetnikov iz vsake enote niso bili v skladu z načelom enakovrednih glasov. Ustavni sodniki so naložili oblastem v BiH, naj v šestih mesecih uskladijo volilno zakonodajo z odločitvijo ustavnih sodnikov, a to se ni zgodilo.

Mesto vodi tehnični župan

Zadnje lokalne volitve v Mostarju so bile leta 2008. Mostarski župan Ljubo Bešlić (HDZ BiH) vse od leta 2009 ostaja na svojem položaju v t. i. tehničnem mandatu, čeprav od leta 2012, ko mu je mandat potekel, nima demokratične legitimnosti, navaja sodišče. V Strasbourgu so ob tem poudarili, da to dejstvo ni v skladu z vladavino prava.


Zavrnili so argumente Sveta ministrov BiH, da so zamujali z uveljavitvijo odločitev ustavnega sodišča, ker so iskali način za dolgoročno in trajnostno rešitev za delitev oblasti v Mostarju kot tudi za ohranitev miru ter vzpostavitev dialoga med etničnimi skupinami v tem največjem hercegovskem mestu.

V povojnem politično razdeljenem Mostarju na zahodni hrvaški in vzhodni bošnjaški del si oblast delita politični stranki Hrvatov in Bošnjakov, HDZ BiH in Stranka demokratične akcije (SDA), ki že od konca vojne v BiH ne moreta doseči soglasja o statutu mesta. V največjem in najpomembnejšem mestu v Hercegovini, v katerem živi (ali životari, kot pravijo prebivalci) kakšnih 120.000 ljudi, že dolgo iščejo skupni interes. Skupni interes vsi razumejo, a ga nihče ne želi uresničevati.

Razdeljeni nogomet

Velež je bil dolgo edini nogometni klub v mestu, saj je bilo ekipi Zrinjskega, ki je živela od dvajsetih let prejšnjega stoletja, prepovedano obstajati med letoma 1945 in 1992; zaradi nacionalnega predznaka in tudi zaradi dejstva, da je tekmovala v nogometni ligi ustaške Neodvisne države Hrvaške. Zanj so navijali skoraj vsi prebivalci Mostarja. V devetdesetih letih je klub Zrinjski vstal od mrtvih. Ker je z zahodne strani Mostarja, mu je pripadel tudi nogometni stadion pod Bijelim bregom. Velež se je moral preseliti v Vrapčiće nekaj deset kilometrov od Mostarja (to je približno tako, kot če bi Olimpijo pregnali v Kamnik).

Tako je Veležu pripadla vzhodna stran, kjer nogometnega stadiona ni, Zrinjskemu zahod in s tem seveda igrišče pod Bijelim bregom. Povrhu v Mostarju za Zrinjski navijajo vsi Hrvati iz Mostarja in njegove okolice ter Srbi in Bošnjaki, ki živijo v zahodnem delu mesta. Za Velež še navijajo mostarski Bošnjaki in nekaj Srbov. Tekma med ekipama Zrinjskega in Veleža je postala največji derbi v bosansko-hercegovski nogometni ligi, ki ji pravijo premijer liga. In večinoma ne mine brez neredov in nasilja.

Daytonski sporazum

Štiriindvajset let po daytonskem sporazumu (ta je sicer ustavil vojno v Bosni, a državi nakopal kopico nerešljivih težav) in dobro desetletje po slavnostnem odprtju obnovljenega starega mostu so razmere v tem mestu takšne, kot so bile pred leti. Slabe, najslabše. Zahodni del je še vedno hrvaški, vzhodni bošnjaški. Tistih, ki ne stopijo z enega na drugi konec mesta, je vse več. Težko je verjeti, vendar je res. »Pravzaprav gre za to, kdo in kako bi administrativno upravljal mesto,« je nedavno pripovedoval visoko pozicionirani evropski diplomat. Mednarodna skupnost je doslej naredila precej, vendar zelo malo učinkovitega, so si enotni v Mostarju, mestu, v katerem ima vsak prav. In zaradi tega se ni mogoče dogovoriti. Pravzaprav je zdaj takole, je slišati tam: »Hrvati si želijo ureditve, ki bi določala glasovanje po načelu en človek, en glas, Bošnjaki se zavzemajo za delitev pol vam, pol nam ... No, pa bodi pameten.«

Počasi imajo prebivalci vsega skupaj že vrh glave, mednarodna skupnost pa prav tako; ne glede na to, ali gre za EU ali ZDA. Morda pa res utegne zelo kmalu nekdo udariti po mizi in reči: »Ni delitve Mostarja, spoštovanje manjšin je civilizacijska dolžnost. In pika!« Naj se dogovorijo, kakor vedo in znajo. V Mostarju nejeverno zmajujejo; ko natakarji zaslišijo, da teče beseda o razmerah v Mostarju, si ne želijo več prisesti, prodajalci na slovitem Kujundžiluku, uličici iz sredine 15. stoletja, ki se pne nad zeleno Neretvo in prinaša ter odnaša spomine na dni, ko je bil Mostar središče bosansko-hercegovske kulture in z duhovitostjo celo prekašal sarajevsko, so obupali nad kupci. Bo razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice znanilka sprememb?

Zaupanje splavalo po Neretvi

»Država je kršila svoje obveznosti, ker ni sprejela ukrepov za zaščito tožnice pred diskriminacijo na podlagi njenega bivališča ter izvedla demokratičnih volitev v Mostarju,« je pojasnilo sodišče odločitev.

Oblastem v BiH je naložilo, naj najpozneje v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe ustrezno spremeni zakonodajo. Če tega ne bo izvedla, ima ustavno sodišče BiH pooblastila, da samostojno uveljavi začasno rešitev.

V Mostarju so pesimisti. Tudi zaradi dejstva, ki je več kot očitno skorajda na vsakem koraku, namreč da je zaupanje med ljudmi, prebivalci že zdavnaj splavalo po zeleni Neretvi. Pa tudi v mednarodno skupnost ga ni več kaj prida. Navsezadnje je ta potrdila mestni statut, po katerem ima približno 40.000-članski zahodni del mesta (hrvaški) enako število svetnikov kot 6000-članski vzhodni (bošnjaški) del.

Pač še en gordijski vozel Bosne in Hercegovine.