Na Hrvaškem sprejeli nov zakon: kaj to pomeni za njihove plaže?
Zakon prepoveduje ograjevanje plaž, zaračunavanje za vstop ali prepoved dostopa. Nova je delitev morskih plaž, v kateri ni več hotelskih plaž, koncesije za uporabo morskega javnega dobra pa bo država podeljevala za največ pet let namesto dosedanjih 99.
Morske plaže se po novem zakonu delijo na javne plaže, ki so lahko naravne ali urejene, ter na plaže za posebne namene, medtem ko zakon ukinja pojem hotelskih plaž. Pojem javne plaže zajema mestne plaže in plaže pred turističnimi nastanitvenimi objekti, pojem plaže za posebne namene pa se nanaša na določene dejavnosti, kot so na primer zdravstvena dejavnost, plaža za pse in podobno.
Morajo biti dostopne vsem
Morske plaže morajo biti dostopne vsem in jih ne smejo ograjevati niti zaračunavati za vstop nanje. Na Hrvaškem je trenutno še vedno 18 ograjenih plaž, kar je omogočal zakon iz leta 2003. Ograje z njih bodo po navedbah vlade umaknili, vendar pa šele po izteku koncesij. Te so po dosedanjem zakonu lahko podeljevali tudi za 99 let.
Zaračunavanje za vstop na plaže je koncesionarjem medtem prepovedoval že prejšnji zakon, a ga je nato brez zakonske podlage omogočila uredba o postopku dodelitve koncesije za uporabo morskega javnega dobra.
Vladimira Mascarell iz pobude Javno je dobro je na hrvaški televiziji N1 minuli konec tedna ocenila, da zakonodajalec z uvedbo pojma plaže za posebne namene še vedno omogoča hotelom, da bodo ograjevali plaže ali zaračunavali vstopnino.
»Vsak hotel lahko dobi plažo za posebne namene, če se razglasi za zdravstveno ustanovo, kar bo dosegel že samo s tem, če ima fizioterapijo,« je dejala. Pojasnila je, da hoteli takšno plažo potem lahko zaprejo in zaračunavajo vstop, kot da so zdravstvena ustanova. »Po tem je nova različica samo zakamuflirana stara, plaže pa lahko še naprej ostajajo zasebne, zaprte,« je opozorila.
Trajanje koncesij
Večja novost novega zakona je tudi trajanje koncesij za uporabo morskega javnega dobra. Po prejšnjem zakonu je država koncesije podeljevala za pet do 99 let, zdaj jih bo za največ pet let. Dovoljenja bo na podlagi javnega razpisa izdajal občinski ali mestni svet. Vrste dejavnosti in višino minimalnega prispevka za dovoljenje za uporabo morskega javnega dobra bo predpisala vlada.
Javna plaža, za katero je država izdala koncesijo, mora biti dostopna vsem, še določa zakon. Koncesionarji na plažah zunaj naselja lahko opravljajo gospodarske dejavnosti na največ 40 odstotkih kopenskega in največ 20 odstotkih morskega dela plaže. Zunaj naselja lahko opravljajo gospodarsko dejavnost na največ 60 odstotkih kopenskega dela plaže.
Na naravnih morskih plažah zunaj gradbenega območja izdaja koncesije ni mogoča. Novi zakon koncesionarjem dopušča postavljanja ležalnikov, ki so bili zaradi svoje številčnosti že v preteklosti razlog za slabo voljo kopalcev. Na to je po pisanju portala Dubrovnikpress.hr minuli teden opozoril svetnik dubrovniško-neretvanske županije Marko Giljača. Ob tem je pozval predsednika županije Nikola Dobroslavića k oblikovanju komisije, ki bi preverjala stanje na plažah, s čimer bi prisili koncesionarje k upoštevanju zakona.
»Dovolj je, da se sprehodite po plažah, pa boste vedeli, o čem govorim. Poglejte zahteve prebivalcev Lapada in Ploč, ki se pritožujejo zaradi nedostopnosti večjega dela plaž,« je dejal Giljača.
Privatizacija plaž ni mogoča
Poleg postavljanja velikega števila ležalnikov so nekateri koncesionarji na plažah izvajali tudi nezakonita gradbena dela. Na plaži Copacabana v Dubrovniku je po pisanju dalmatinskih medijev koncesionar na primer zgradil betonski podest, na eni od plaž na otoku Korčula pa je koncesionar betonske podeste postavil kar v morju.
Težave zaradi zakona o morskem javnem dobru in morskih pristaniščih ima že več let tudi županja Supetra, mesta na Braču, Ivana Marković. Mestna uprava je namreč v sporu s hoteli Svpetrvs zaradi nepremičnin, ki so v javni funkciji, Svpetrvs pa zanje trdi, da jih je kupil s hotelom.
Novi zakon sicer predvideva tudi ustanovitev ustanove za upravljanje s pomorskim dobrim ter strokovnega sveta za načrtovanje in gradnjo na morskem javnem dobru. Uvaja tudi pojem ekološke škode in odgovornosti zanjo. Nadzor nad morskim javnim dobrim na zaščitenih naravnih območjih bodo nadzirali varuhi zaščitenih delov narave.
Morsko javno dobro po hrvaški zakonodaji sicer zajema šest metrov širok obalni pas, kar pomeni, da privatizacija plaž ni mogoča.
