Na materinem pogrebu je Albina tolažil Tito (FOTO)
Na gori Igman, nedaleč od Sarajeva, so minulo soboto zaznamovali že 81. obletnico legendarnega Igmanskega marša: gre za znameniti preboj Prve proletarske brigade – iz Romanije do svobodnega ozemlja v Foči.
Igmanski marš oziroma pohod je vojaška akcija iz druge svetovne vojne, ko se je kolona devetstotih borcev s skrajnimi močmi izvlekla iz primeža močnih nemških sil ter se nazadnje prebila do osvobojenega območja. Z naskokom najtežji del omenjene akcije je bil prav začetek vzpona na zloglasni Igman. V globokem snegu so ga prečkali in pregazili v noči na 28. januarja 1942, marš pa je potekal v najhujšem možnem mrazu, bilo je kar 40 stopinj pod ničlo.
S tradicionalnim pohodom in manifestacijo, ki se je na Velikem polju na Igmanu udeležuje na tisoče ljudi, potem pa še z obveznim polaganjem vencev ter cvetja vseh mogočih delegacij, so tudi letos zaznamovali obletnico ene najpomembnejših operacij NOB v drugi svetovni vojni, ki menda sploh ni bila potrebna, kot pravijo zgodovinarji, saj so se nemški vojaki umaknili in partizani sploh niso bili v obroču, česar pa komandant Prve proletarske brigade Koča Popović takrat ni vedel. Ne glede na to je igmanski marš postal svojevrstna propagandna zmaga, o čemer je Popović nekoč zapisal: »Proletarci so pokazali nezlomljivo voljo, vzdržljivost, vero vase in svoje moči, Igmanski marš pa je postal prav zato navdih za poznejše pomembne podvige v NOB, saj je bil podvig, ki je presegal stvarnost.«
Marš je spremljal iz avtomobila
Čeprav je obiskovalcev iz vseh koncev in krajev tudi to pot kar mrgolelo, pa je bil prvo ime letošnje prireditve zanesljivo Slovenec Albin Pibernik. Ljubljančan, ki bo kmalu dopolnil 92 let, je namreč še edini živeči udeleženec tistega prvega Igmanskega marša; s komaj enajstimi leti je bil tudi najmlajši udeleženec zgodovinskega pohoda.
Živa priča takratnih dogodkov se letošnjega pohoda zaradi zdravstvenega stanja resda ni mogel udeležiti, ga je pa spremljal iz avtomobila. Del poti se je peljal z njim tudi novinar spletnega magazina Start BiH. »Kako ste, kako kaj zdravje?« ga je vprašal med vožnjo. »Tako kot grejo leta, tako gre tudi zdravje,« mu je odvrnil sopotnik in dodal, da hoditi ne more, sicer pa da mu zdravje še kar služi.
Novinar ga je z ironijo, značilno za tiste kraje, še spodbodel, češ da zaradi narave njegovega poklica tako ali tako ni nikdar preveč hodil, pa se mu je Pibernik le nasmehnil in dejal: »Res je, 35 let sem bil pilot, večino časa pri Adrii, opravil sem 14.000 poletov, ves svet preletel in v zraku preživel kar 16.000 ur.«
Tedaj je pogledal skozi avtomobilsko okno in videl reko ljudi, ki so obujali spomin na kruto, 19 ur dolgo pustolovščino izpred 81 let, ki je bila nekakšen epilog večstokilometrskega bega iz Užic, kamor so bili v začetku druge svetovne vojne izseljeni tudi Pibernikovi. Albinovi starši so bili ne nazadnje med ključnimi akterji: oče Albin je bil komandir slovenske Čete Ivana Cankarja, mama Julka pa pomočnica političnega komisarja čete. Ker je bila leta 1935 v mednarodni leninski šoli v Moskvi, tam pa je predaval tudi Josip Broz, sta se z vrhovnim komandantom odlično poznala.
Proletarci nikoli ne jočejo
Ko je Koča Popović zaukazal, se je morala že tako slabo oblečena in premražena armada spopasti še s peklenskimi razmerami, drevesa so pokala od mraza, uhojena gaz pa je bila bolj podobna drsalnici. Na njihovi poti so bile številne prepreke, ena je bilo tudi prečkanje na videz nedolžnega potoka. Albin Pibernik tega ne bo nikoli pozabil: »Preveč nas je bilo, da bi ledena gladina ostala do zadnjega trdna. Zavedali smo se: kdor si bo zmočil noge, bo pogubljen. Žal je bila tudi moja mama med njimi ...« Njega je rešila, sebe ne. Pa je kljub temu nadaljevala. »Ko smo na vrhu dospeli do koče z razžarjenim ognjiščem, je bila seveda tudi moja mama med tistimi, ki so se hoteli čim prej ogreti. Izkazalo pa se je, da ima obe nogi zmrznjeni. V Foči so ji ju zaradi ozeblin odrezali.«
Izkazalo se je, da ima obe nogi zmrznjeni. V Foči so ji ju zaradi ozeblin odrezali.
Približno 40 tako hudo ranjenih so najprej z volovsko vprego, potem pa z vlakom odpeljali v Fočo. Mali Bine, po katerem so uši kar mrgolele in je imel za nameček še hudo drisko, je bil ves čas ob mami. Ki pa ga je nekaj dni zatem – za vselej zapustila.
»Zelo mi je bilo hudo, na pogrebu, na katerem so bili tudi člani vrhovnega štaba, sem seveda neutolažljivo jokal,« je dejal. V tistem pa se je v njegovo življenje prikradel nekakšen angel. »Nekdo me je od zadaj potrepljal. Obrnil sem se in zagledal Tita. Objel me je in prišepnil: 'Proleterci nikad ne plaču … (Proletarci nikoli ne jočejo)« Pibernik je tedaj tudi dejansko nehal jokati. (Treba je namreč vedeti, da je nekaj mesecev pozneje v nikoli pojasnjenih okoliščinah padel še njegov oče.)
Pibernik je 81 let pozneje spremljal dogajanje na Igmanu iz avtomobila. »Ne le da nisem nikoli več jokal za očetom in mamo,« je dejal na robu solz, »še sanjal ju nisem nikoli.« Videlo se je, da po osmih desetletjih svojih čustev ni zmogel več zadrževati. Zato se je tudi jez njegovih potlačenih spominov v tistem dokončno odprl.
Zgodovina pravi, da ga je po smrti staršev za svojega vzel sam Tito. In da je bil naslednjih sedem mesecev tesno ob njem, tako na sestankih kot tudi v hotelu Gerstl. Mali Bine je spal na divanu, Tito in njegova ljubica (Zdenka Paunović) pa na postelji zraven. Podatek, ki je novinarja spletnega magazina Start BiH vse bolj glodal: »Govori se, da ste tiste dni bolj slabo spali, zakaj že?«
»Ker je kar naprej škripalo,« se je nasmehnil Pibernik.
Prav zaradi škripanja se je neko jutro pojavil tudi napis na zidu: »Ne boj se, tovariš stari, saj te čuva Albin mali.«
