OBRATI
Na vrat na nos
Združitev FCA-Renault je padla v vodo; vse skupaj je šlo prehitro in kar nekam brezglavo, v zadevo pa se je preglasno in nekonstruktivno vmešavala francoska politika.
Odpri galerijo
Konec velikih želja
Komaj se je dobro razvedelo, da si ameriško-italijanski avtomobilski koncern Fiat Chrysler Automobiles (FCA) želi združitve s francosko-japonsko navezo Renault-Nissan (pa še Mitsubishi), s čimer bi nastal največji proizvajalec avtomobilov na svetu, že je stvar padla v vodo.
Italijani krivijo Francoze, Francozi pa krivijo Italijane in Japonce. Marsikdo pa krivi francoskega finančnega ministra Bruna Le Maira in posredno francoskega predsednika Emmanuela Macrona.
Nekaj očitkov leti seveda tudi na novega šefa Renaulta Jeana-Dominiqua Senarda, ki je pred petimi meseci prevzel vajeti, da bi povrnil Nissanovo zaupanje, ki ga je močno načel nekdanji velešef koncerna Carlos Ghosn, ki je odstopil oziroma je bil odstavljen zaradi obtožb o večmilijonskih poneverbah in zlorabi položaja. Senard je Nissan namreč pritiskal v združitev, ki si je ta ni želel. In kakor pravijo dobro obveščeni viri, je Senard francoski vladi zagotovil, da ima Nissanovo podporo, čeprav sta se Nissanova predstavnika v nadzornem svetu vzdržala glasovanja.
Čeprav je za propad poskusa združitve preveč preprosto kriviti ministra Le Maira, ki je v zadnjem trenutku pred odločitvijo zahteval nekaj več časa, da bi o združitvi prepričali tudi Japonce, pa ne moremo mimo vprašanja, ali so velmožje skupine FCA res tako naivni, da so mislili, da bi se o tako veliki združitvi lahko dogovorili v dneh tednih. Pogovori o precej manjših združitvah in strateških partnerstvih po navadi trajajo več mesecev, če ne celo let.
Zagotovo pa bi se francoska politika lahko iz tega kaj naučila. Za začetek bi morali visoki politiki svoje besede prilagoditi realnosti. Trditev, da se bo vlada borila za vsako industrijsko delovno mesto v Franciji, sicer lepo pade v ušesa volivcev, a v nadzornem svetu ali skupščini delničarjev je takšne obljube težko podpreti, če imaš le 15-odstotni delež, kakršnega ima v Renaultu francoska država.
Emmanuel Macron je že leta 2016 priznal, da je moč države pri sprejemanju odločitev v podjetjih omejena: »Če ima vlada v lasti 20 odstotkov podjetja, to še ne pomeni, da lahko prepreči stečaj.« Pred volitvami leta 2017 je tako obljubljal zmanjšanje državnega deleža v podjetjih in napovedoval naložbe v razvoj električnih vozil. A zdaj kar nekako pozablja na to, saj so velike obljube o državnih junakih, varovanju delovnih mest in preprečevanju tujih prevzemov še vedno pomemben volilni adut.
In Francija ima deleže v več kot 1800 velikih podjetjih, ki pa ji večinoma ne prinašajo kaj dosti denarja. Po statističnih podatkih je večina podjetij, v katerih ima francoska država svoj delež, v obdobju 2010–2015 naredila 2,8 odstotka dobička, medtem ko so podjetja, ki tvorijo borzni indeks SBF 120, v povprečju imela 10-odstotni dobiček. Po drugi strani bi morala država pretuhtati, kdaj se še splača reševati državna podjetja iz finančnih težav in kdaj ne metati denarja v jamo brez dna. Nekam znano se sliši. Pa le ni slovenska politika edina, ki se popolnoma negospodarno vpleta v gospodarstvo.
Šefu Renaulta Jeanu-Dominiquu Senardu o združitvi ni uspelo prepričati Nissana.
Krivec ni le eden
Nekaj očitkov leti seveda tudi na novega šefa Renaulta Jeana-Dominiqua Senarda, ki je pred petimi meseci prevzel vajeti, da bi povrnil Nissanovo zaupanje, ki ga je močno načel nekdanji velešef koncerna Carlos Ghosn, ki je odstopil oziroma je bil odstavljen zaradi obtožb o večmilijonskih poneverbah in zlorabi položaja. Senard je Nissan namreč pritiskal v združitev, ki si je ta ni želel. In kakor pravijo dobro obveščeni viri, je Senard francoski vladi zagotovil, da ima Nissanovo podporo, čeprav sta se Nissanova predstavnika v nadzornem svetu vzdržala glasovanja.
1800 podjetij ima v delni lasti francoska država.
Čeprav je za propad poskusa združitve preveč preprosto kriviti ministra Le Maira, ki je v zadnjem trenutku pred odločitvijo zahteval nekaj več časa, da bi o združitvi prepričali tudi Japonce, pa ne moremo mimo vprašanja, ali so velmožje skupine FCA res tako naivni, da so mislili, da bi se o tako veliki združitvi lahko dogovorili v dneh tednih. Pogovori o precej manjših združitvah in strateških partnerstvih po navadi trajajo več mesecev, če ne celo let.
Se bo politika kaj naučila?
Zagotovo pa bi se francoska politika lahko iz tega kaj naučila. Za začetek bi morali visoki politiki svoje besede prilagoditi realnosti. Trditev, da se bo vlada borila za vsako industrijsko delovno mesto v Franciji, sicer lepo pade v ušesa volivcev, a v nadzornem svetu ali skupščini delničarjev je takšne obljube težko podpreti, če imaš le 15-odstotni delež, kakršnega ima v Renaultu francoska država.
Konec velikih želja
Pogovori o združitvi v največjega proizvajalca avto-mobilov na svetu so propadli v dveh tednih.
In Francija ima deleže v več kot 1800 velikih podjetjih, ki pa ji večinoma ne prinašajo kaj dosti denarja. Po statističnih podatkih je večina podjetij, v katerih ima francoska država svoj delež, v obdobju 2010–2015 naredila 2,8 odstotka dobička, medtem ko so podjetja, ki tvorijo borzni indeks SBF 120, v povprečju imela 10-odstotni dobiček. Po drugi strani bi morala država pretuhtati, kdaj se še splača reševati državna podjetja iz finančnih težav in kdaj ne metati denarja v jamo brez dna. Nekam znano se sliši. Pa le ni slovenska politika edina, ki se popolnoma negospodarno vpleta v gospodarstvo.
