V-2
Nacistična raketa začela vesoljsko dobo
V-2 je največji tehnološki napredek v 20. stoletju. Kot orožje so jo razvili Hitlerjevi strokovnjaki.
Odpri galerijo
V-2 pripravljajo na testno izstrelitev v nemškem kraju Peenemünde. FOTOGRAFIJI: National Air And Space Museum
Raketa, ki je med drugo svetovno vojno povzročila razdejanje v Londonu, je prvič uspešno poletela 3. oktobra 1942 in dosegla rekordno višino kar 88,5 kilometra, takrat so nemški strokovnjaki trdili, da je poletela v vesolje, saj so menili, da se na tisti višini res začenja brezzračni prostor. No, nekaj let pozneje je aeronavtični in astronavtični strokovnjak madžarskega rodu Theodore van Karman postavil mejo na višini 100 kilometrov. To sta priznali Mednarodna letalska federacija (FAI) in Mednarodna astronavtična federacija (IAF).
To višino je presegla V-2, 20. junija 1944 je poletela do 176 kilometrov in postavila rekord. Postala je temelj za izdelavo balističnih in satelitskih nosilnih raket, namenjenih različnim poletom v vesolje in vesoljske globine. Predstavljala je največji tehnološki napredek v dvajsetem stoletju. Kot orožje so jo razvili Hitlerjevi strokovnjaki. Glavno besedo je imel mladi inženir Wernher von Braun.
Na Pariz so jo izstrelili 6. septembra 1944, dva dni pozneje pa še na Veliko Britanijo, tja so jih do konca vojne izstrelili kar 1400, zadnjo 27. marca 1945. Povsod, kamor je padla, je povzročila razdejanje in človeške žrtve. V napadih na Veliko Britanijo in druge cilje, denimo belgijski Antwerpen, naj bi ubile 7250 vojakov in civilistov; prišteti je treba še 12.000 prisilnih delavcev, predvsem zapornikov iz bližnjega koncentracijskega taborišča, ki so zaradi izjemno slabih življenjskih razmer umrli med izdelavo teh raket v nemških tajnih podzemnih tovarnah.
V-2 je bila predhodnica vseh modernih raket, vključno s tistimi, ki so jih za svoj vesoljski program uporabljali v ZDA in Sovjetski zvezi. Po vojni so Britanija, ZDA in Sovjetska zveza dobile dostop do konstrukcijskih načrtov V-2, prva tako tudi stik z nemškimi strokovnjaki, ki so jih načrtovali, razvili, izdelali in izstreljevali. ZDA so zaplenile in v poskusno središče White Sands v Novi Mehiki pripeljale kar zajetno število teh raket. Izstreljevali so jih še do konca leta 1951. Med eno zadnjih izstrelitev je dosegla višinski rekord, poletela je kar 213 kilometrov visoko.
Za tiste čase je predstavljala zelo napredno tehnologijo. Inženirji in strokovnjaki, ki so bili odgovorni za njen razvoj, so pozneje zasedali vodilna in ključna mesta v povojnih vesoljskih programih ZDA in Sovjetske zveze.
Raketa je ob izstrelitvi tehtala 12,8 tone. Dolga je bila 14 metrov in imela premer 1,65 metra, čez krila je imela razpon 3,56 metra. Bojna glava je tehtala 1000 kilogramov. Za gorivo je uporabljala 3810 kilogramov 75-odstotnega etilnega alkohola, za oksidator pa 4910 kilogramov tekočega kisika. Njen operativni doseg je bil 320 kilometrov. Med bojnim poletom je dosegla višino 88 kilometrov. Če je bila izstreljena vertikalno, bi lahko dosegla višino 206 kilometrov.
Med letenjem je dosegla največjo hitrost 1600 metrov na sekundo ali 5760 kilometrov na uro. Ob trku je dosegla hitrost 800 metrov na sekundo ali 2880 kilometrov na uro. Po nekaterih podatkih naj bi jih izdelali 5200, po drugih pa kar 6315. Prava resnica je verjetno nekje vmes.
Wernher von Braun (levo) in njegov brat Magnus po predaji maja 1945
Na Pariz so jo izstrelili 6. septembra 1944, dva dni pozneje pa še na Veliko Britanijo, tja so jih do konca vojne izstrelili kar 1400, zadnjo 27. marca 1945. Povsod, kamor je padla, je povzročila razdejanje in človeške žrtve. V napadih na Veliko Britanijo in druge cilje, denimo belgijski Antwerpen, naj bi ubile 7250 vojakov in civilistov; prišteti je treba še 12.000 prisilnih delavcev, predvsem zapornikov iz bližnjega koncentracijskega taborišča, ki so zaradi izjemno slabih življenjskih razmer umrli med izdelavo teh raket v nemških tajnih podzemnih tovarnah.
Bila je predhodnica modernih raket.
V-2 je bila predhodnica vseh modernih raket, vključno s tistimi, ki so jih za svoj vesoljski program uporabljali v ZDA in Sovjetski zvezi. Po vojni so Britanija, ZDA in Sovjetska zveza dobile dostop do konstrukcijskih načrtov V-2, prva tako tudi stik z nemškimi strokovnjaki, ki so jih načrtovali, razvili, izdelali in izstreljevali. ZDA so zaplenile in v poskusno središče White Sands v Novi Mehiki pripeljale kar zajetno število teh raket. Izstreljevali so jih še do konca leta 1951. Med eno zadnjih izstrelitev je dosegla višinski rekord, poletela je kar 213 kilometrov visoko.
Za tiste čase je predstavljala zelo napredno tehnologijo. Inženirji in strokovnjaki, ki so bili odgovorni za njen razvoj, so pozneje zasedali vodilna in ključna mesta v povojnih vesoljskih programih ZDA in Sovjetske zveze.
Raketa je ob izstrelitvi tehtala 12,8 tone. Dolga je bila 14 metrov in imela premer 1,65 metra, čez krila je imela razpon 3,56 metra. Bojna glava je tehtala 1000 kilogramov. Za gorivo je uporabljala 3810 kilogramov 75-odstotnega etilnega alkohola, za oksidator pa 4910 kilogramov tekočega kisika. Njen operativni doseg je bil 320 kilometrov. Med bojnim poletom je dosegla višino 88 kilometrov. Če je bila izstreljena vertikalno, bi lahko dosegla višino 206 kilometrov.
176 kilometrov visoko je poletela.
Med letenjem je dosegla največjo hitrost 1600 metrov na sekundo ali 5760 kilometrov na uro. Ob trku je dosegla hitrost 800 metrov na sekundo ali 2880 kilometrov na uro. Po nekaterih podatkih naj bi jih izdelali 5200, po drugih pa kar 6315. Prava resnica je verjetno nekje vmes.
