Nada Rudan: za 100. rojstni dan razstava
Ne pozna dolgčasa, ne pozna depresije. Ves čas je dejavna in zaposlena, pravzaprav je dan prekratek za vse njene načrte, pojasnjuje Nada Rudan iz Sarajeva, samouka in nadvse nadarjena slikarka, ki si je ob okroglem jubileju namenila najlepše darilo. Razstavo!
Ni v breme otrokoma
Nada jih šteje že okroglih sto in ne, ne slika že od nekdaj. Za čopič je prvič prijela šele pri 87 letih, ko je sklenila, da potrebuje nov hobi. A slikanje jo je tako pritegnilo, predvsem pa so jo navdušili odzivi domačih, osuplih nad Nadino mirno roko in osupljivimi stvaritvami, da se mu posveča tako rekoč od jutra do večera.
Točneje, vsako dopoldne ustvarja tri ure, ob popoldnevih pa po dve, no, če je le doma, kajti upokojenka zelo rada potuje. Poletje rada preživi ob jadranski obali, pogosto leti v Nemčijo, kjer živi hči. »Že zdavnaj sem sklenila, da ne bom v breme svojima otrokoma. Želim si biti samostojna in skrbeti sama zase,« pojasnjuje Nada, ki ima tudi tri vnuke in štiri pravnuke, živi pa v razkošnem stanovanju sredi prestolnice BiH, obkrožena s kakšnimi 200 slikami. »Za zdravje je izjemno pomembno izogibanje stresu. Vedno ohranim mirne živce, vedno premislim, preden se odzovem. V življenju moraš biti pozitiven in vedno upati na najboljše. Zagotovo se bo našla rešitev!« je prepričana Nada, ki je preživela drugo svetovno vojno in pa srbsko obleganje Sarajeva v devetdesetih.
1999. je začela potovati.
Potovati je začela leta 1999, ko ji je umrl mož. Takrat je spoznala ZDA in številne evropske države, med raziskovanjem sveta pa jo je pritegnilo umetniško ustvarjanje. Nadvse ponosna je na upodobitev vulkana na Havajih in piramide v Mehiki, pred petimi leti pa se je vrnila čez lužo, v Hollywood, kjer je obiskala dvorano Dolby Theatre, v kateri podeljujejo prestižne oskarje. »To je bila prava poslastica!« se navdušeno spominja Nada, ljubiteljica filma. Da ji uspe vse, česar se loti, dokazuje že vse življenje, družina pa ne skriva ponosa, ko mediji poročajo o njihovi prababici, babici in materi. Da se bo kot slikarka izkazala, ni dvomil nihče, redno jo občudujejo tudi številni prijatelji in sosedje, ki jo redno obiskujejo in si mojstrovine ogledujejo v njenem razkošnem domu.
»Počutim se dobro, moje roke so mirne, oči mi odlično služijo,« pove stoletnica, ki je bila vse življenje šivilja in je kar do 85. leta izdelovala obleke za redne stranke.
Kot še zaupa, so ji najljubše akrilne barve, saj ji ne zaudarjajo, a ko jo drugi opevajo kot slikarko, jim skromno odvrne, da je zgolj amaterka. Toda oznake se ji ne zdijo pomembne, vesela je, da lahko kljub visoki starosti počne tisto, kar jo veseli.
