Najboljši za živeti!

Dunaj, naša nekdanja prestolnica. Če še tako nekdanja, nazadnje natanko pred sto enim letom, se sliši bogokletno. Saj imamo vendar svojo državo, smo enakopravni in tako naprej. Ampak ko sem se pred tedni okoli osme ure zjutraj peljal proti Dunaju in so se kakih 30 kilometrov pred nekdanjo prestolnico menda najučinkovitejšega evropskega cesarstva (saj je vsa svoja ozemlja in meje ohranjevalo s politiko in ne vojsko) začeli svetlikati nebotičniki, nisem imel občutka domačnosti.

Čeprav so bili vsi naši narodni buditelji v 19. stoletju šolani prav na Dunaju. In menda v sebi še nosimo nekaj nekdanje avstrijske kulture, denimo občutek za red in natančnost pri delu. Vsaj tako so mi zatrdili tisti, ki tam živijo.

V središče prestolnice se popeljemo po Tržaški cesti. A prav fino je, če pustimo avtomobil nekje na obrobju na parkiriščih P+R (park and ride), ki so lepo razpostavljena ob vseh glavnih vpadnicah in hkrati blizu zadnjih postaj dunajske podzemne, katere vhodi so označeni z velikim U (U-bahn). Gre za sodobno, naravnost fantastično urejeno podzemno komunikacijo, ki nas v 10 minutah prepelje v središče mesta in je dokaj poceni.

Na vlak bomo čakali največ štiri minute. Medtem ko smo na P+R za celodnevno parkiranje plačali pet do šest evrov, nas je vožnja s podzemno stala 2,5 evra. Pozor, če imamo v načrtu preživeti dan na Dunaju, si kupimo celodnevno vozovnico za osem evrov. Za primerjavo: celoletna za podzemno, tramvaj in mestni avtobus stane 365 evrov. Približno toliko stane letna v Ljubljani samo za mestni avtobus! Če smo si rezervirali sobo v hotelu, tam odložimo prtljago, se peljemo nazaj parkirat in se s podzemno vrnemo do hotela. Kot obiskovalci na Dunaju ne potrebujemo avtomobila!

Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj je rek o dunajski draginji, a danes zagotovo ne velja več. Gre za izjemno socialno urejeno mesto, kjer bomo denimo v Kavarni Sacher v središču mesta pri državni operi za kavo odšteli več kot pet evrov, a že čez cesto v navadni kavarni bodo cene dostopne. Enako velja za prehrano. Za kitajske rezance s piščancem na U-postaji pri Volks Theatru bomo odšteli 3,5 evra, za pol klobase na Stefan Platzu 4,5.


V lični stari dunajski restavraciji Rathaus na Landesgerichtsstrasse v centru mesta smo kosilo z juho, pečenim piščancem, solato in sladico jedli za 11 evrov. Bilo je vroče in iz neke primitivne nečimrnosti sem vprašal, ali imajo špricar. »Ja, natürlich,« se je zasmejala priletna gospa. Bil je ravno prav ohlajen, a v pecljatem kozarcu.

Prvi dan je bil neznosno vroč, zato je bilo mesto tudi v Museums Quartier (Muzejska četrt) dokaj prazno. Na sredo dvorišča pa so razpostavili vijolične plastične ležalnike in senčnike, da smo si lahko odpočili. V primeru vročine se je najbolje zateči v podzemno ali v muzeje, ki so običajno vsaj do neke mere hlajeni. Enako velja za deževno vreme.

Posedanje po kavarnah je na Dunaju še vedno živa navada, tam si lahko privoščimo tudi zajtrk in na velikem lesenem držalu prelistamo najnovejši časopis. Pohištvo v kavarni Eiles, ki deluje še iz časa Franca Jožefa, je staro več kot stoletje.


Dunaj šteje več kot dva milijona prebivalcev, zato je tam dela prav za vsakogar, kdor se je le voljan učiti in spoštovati pravila. Fizično, mojstrsko delo mizarja, kleparja, zidarja je zelo cenjeno in zares redki so primeri, da za svoje delo kdo ne bi dobil plačano. Razen če seveda ne dela v Avstriji prek našega podjetja. Dunaj temelji na izvrstnem uradništvu. Po vseh statistikah in ocenjevanjih zadnjih 15 let je najboljše mesto na svetu za živeti.