NA BRAČU
Najdražji je oslovski sir
Na hrvaškem Braču je treba za kilogram plačati tisočaka. Kmetovalec Ivo Biočina Ture redi še krave in teleta.
Odpri galerijo
FOTO: Sašo Tušar
Saj res, katera je najdražja delikatesa na Jadranu? Številni bi na prvo mesto najbrž postavili vrhunske škampe, drugi školjke, tretji jastoga. A prav vsi bi se motili … Najdražji je namreč sir iz osličjega mleka!
»Samo 1000 evrov pride kilogram takšnega sira,« se je tedaj nasmehnil Ivo Biočina Ture, priznani kmetovalec, ki deluje pri Postiri na Braču. »Glede na to, da legenda pravi, da se je v tem mleku kopala celo sama Kleopatra, je najbrž jasno, zakaj je tako drag.«
Ivo Biočina Ture je namreč lastnik tridesetih oslov, ki se spokojno sprehajajo po njegovem nasadu oljk; 3500 jih imajo, iz katerih pridelajo do 6000 litrov prvovrstnega oljčnega olja. Redijo še krave in teleta, v hlevu imajo seveda tudi bika, Biočina ima tudi ovce pa svinje, vse pri njem je seveda ekološko. »Zato pa danes proizvedemo kar 15 ton najkakovostnejšega mesa!« je navdušeno izpostavil. Vendar zakaj za božjo voljo je osličje mleko tako dragoceno?
»Veste,« je nadaljeval braški kmet Ivo Biočina Ture, »od ene oslice lahko izmolzemo zgolj od 20 do 50 decilitrov, povprečje je 30 decilitrov, za samo en kilogram sira pa potrebujete 25 litrov takšnega mleka. Cena osličjega mleka je okoli 250 kun (35 evrov) na liter, pa izračunajte,« je odgovoril Biočina. Osličje mleko in sir se ne moreta primerjati z nobenim drugim mlečnim proizvodom, ne po okusu, vonju, ne po učinku, ki ga ima na naše zdravje. Osličje mleko je še posebno koristno za astmatike in tiste, ki imajo težave s pljuči. Odlično učinkuje tudi na našo kožo. In glede na to, koliko mleka je treba za tako malo sira, ga Biočina na leto pridela zgolj od deset do dvanajst kilogramov, zato ga proda takoj. Na leto ga proizvede sicer okoli 400 litrov.
Biočina se ukvarja tudi s turizmom. Njegov mali hotel Lipa je eden najlepših na Jadranu. Stoji tik ob obali. Pa to še ni vse, Biočina je uspešen tudi v povezovanju turizma in kmetijstva. »Svoje goste nadvse rad popeljem do pašnikov, hlevov in naših obdelovalnih površin, saj se lahko le tako tudi na lastne oči prepričajo, kaj bodo pozneje jedli in pili. Popoldne vidijo moje krave, zjutraj pa za zajtrk že pijejo njihovo sveže mleko. In še naša filozofija? Ta je, da gostom ponudimo zgolj tisto, kar pridelamo.«
»Samo 1000 evrov pride kilogram takšnega sira,« se je tedaj nasmehnil Ivo Biočina Ture, priznani kmetovalec, ki deluje pri Postiri na Braču. »Glede na to, da legenda pravi, da se je v tem mleku kopala celo sama Kleopatra, je najbrž jasno, zakaj je tako drag.«
Ivo Biočina Ture je namreč lastnik tridesetih oslov, ki se spokojno sprehajajo po njegovem nasadu oljk; 3500 jih imajo, iz katerih pridelajo do 6000 litrov prvovrstnega oljčnega olja. Redijo še krave in teleta, v hlevu imajo seveda tudi bika, Biočina ima tudi ovce pa svinje, vse pri njem je seveda ekološko. »Zato pa danes proizvedemo kar 15 ton najkakovostnejšega mesa!« je navdušeno izpostavil. Vendar zakaj za božjo voljo je osličje mleko tako dragoceno?
400
litrov
osličjega
mlekana leto pridela.
»Veste,« je nadaljeval braški kmet Ivo Biočina Ture, »od ene oslice lahko izmolzemo zgolj od 20 do 50 decilitrov, povprečje je 30 decilitrov, za samo en kilogram sira pa potrebujete 25 litrov takšnega mleka. Cena osličjega mleka je okoli 250 kun (35 evrov) na liter, pa izračunajte,« je odgovoril Biočina. Osličje mleko in sir se ne moreta primerjati z nobenim drugim mlečnim proizvodom, ne po okusu, vonju, ne po učinku, ki ga ima na naše zdravje. Osličje mleko je še posebno koristno za astmatike in tiste, ki imajo težave s pljuči. Odlično učinkuje tudi na našo kožo. In glede na to, koliko mleka je treba za tako malo sira, ga Biočina na leto pridela zgolj od deset do dvanajst kilogramov, zato ga proda takoj. Na leto ga proizvede sicer okoli 400 litrov.
Biočina se ukvarja tudi s turizmom. Njegov mali hotel Lipa je eden najlepših na Jadranu. Stoji tik ob obali. Pa to še ni vse, Biočina je uspešen tudi v povezovanju turizma in kmetijstva. »Svoje goste nadvse rad popeljem do pašnikov, hlevov in naših obdelovalnih površin, saj se lahko le tako tudi na lastne oči prepričajo, kaj bodo pozneje jedli in pili. Popoldne vidijo moje krave, zjutraj pa za zajtrk že pijejo njihovo sveže mleko. In še naša filozofija? Ta je, da gostom ponudimo zgolj tisto, kar pridelamo.«
