Neandertalcem smo dolga leta delali krivico: skrbeli so za bolne in šibke
Našim sorodnikom neandertalcem smo dolga leta delali krivico, ko smo o njih govorili kot o surovežih, ki jim za drugega kot za boj za preživetje ni bilo mar. Izkazalo se je namreč, da je to daleč od resnice, in da so tudi neandertalci skrbeli za bližnje, še posebno bolne in šibkejše. To potrjuje fosilizirana kost notranjega dela ušesa neandertalskega otroka z downovim sindromom, ki je po ugotovitvah strokovnjakov umrl star šest let.
Pred 146.000 leti bi bilo to povsem nemogoče, če ne bi zanj skrbeli tako odrasli kot vrstniki. »Ta otrok je potreboval nenehno nego in skrb, ne le zaradi sindroma, bil je tudi skoraj gluh in imel hude težave z ravnotežjem ter trpel občasne napade vrtoglavice,« je dejala paleoantropologinja in vodja raziskave Mercedes Conde-Valverde, ki je s kolegi nedolgo tega kost našla v arhivu, kamor so že pred dobrimi 30 leti spravili fosile, ki so jih arheologi našli v eni od jam v španski Valencii. »Da gre za kost neandertalca, je razvidno iz nenavadnih proporcev slušnih kanalov, ki so bili značilni prav za neandertalce, sodobni človek pa ima precej drugačne,« je še pojasnila Conde-Valverdejeva, ki je prav zaradi oblike teh kanalov ugotovila, da je bil otrok rojen z omenjeno motnjo.
Še pred stoletjem je bila pričakovana življenjska doba otrok s to kromosomsko motnjo zgolj devet let.
Ljudje z downovim sindromom danes sicer živijo polna in dolga življenja, a v kameni dobi ni bilo tako. Še pred stoletjem je bila pričakovana življenjska doba otrok s to kromosomsko motnjo zgolj devet let, do leta 1940 se je podaljšala na 12. Da je pred sto tisoč in več leti otrok dočakal šest let, je izjemen uspeh celotne skupnosti.
