ATLANTSKI ZID
Nekdanji bunker je gostišče (FOTO)
Stoji na zgodovinskem območju Atlantskega zidu. Francoz poudarja, da je treba zreti v prihodnost.
Odpri galerijo
Sprejme lahko osem ljudi. FOTOGRAFIJI: Manuel Ausloos/Rreuters
Nekatere častijo kot zgodovinske znamenitosti, spomenike, muzeje, drugi žal propadajo, tretji pa so dobili povsem drugačno namembnost. Denimo, eden od bunkerjev, L479, ki so ga Nemci zgradili v Franciji med drugo svetovno vojno, ima zdaj novo podobo: prelevil se je v gostilno, ki ponuja tudi prenočišča.
Betonski bunkerji v Saint-Pabuju na bretonski peščeni obali so del Atlantskega zidu, s katerimi se je nemška vojska poskušala ubraniti pred zavezniki, eno od zatočišč pa je z zemljiščem vred kupil nadobudni Francoz Serge Colliou in se lotil zahtevnega projekta. Približno 400 kvadratnih metrov prostora je preurejal leto in pol, da je ustvaril podobo prijetnega gostišča s prenočišči za največ osem ljudi. Gostom sta na voljo tudi dnevna soba in bar, žal pa nastanitev ne ponuja – razgleda.
Zato pa nosi pomembno sporočilo in se ponaša z zgodovinsko ter spomeniško vrednostjo, kajti vsak obiskovalec se med bivanjem lahko poduči o okoliščinah nastanka bunkerja in njegovem namenu ter si ogleda nekaj spominkov, kot so nekateri kosi orožja in čelada, a kot opozarja Colliou, to ni muzej, ampak gostišče, prostor za zabavo in oddih, zato je tudi prav, da gostje tam uživajo neobremenjeno. In raje kot v preteklost zrejo v prihodnost, poudarja, zadovoljen, da so se mestne oblasti sploh strinjale s preureditvijo. Zanimanja za obisk je od odprtja pred letom dni veliko, prihajajo pa predvsem nemški in francoski turisti, poroča Reuters.
»Zgradbi smo hoteli vdihniti novo življenje, priložnost za nov začetek. Vsakdo ve, kakšna je zgodovina tega prostora, a bistvo je, da obiskovalci tukaj uživajo in se sproščajo, ne pa obremenjujejo z vojno preteklostjo,« pove Colliou, s katerim pa se mnogi ne strinjajo. Denimo župani nekaterih bližnjih mest, ki so sklenili, da bodo kar največ zgodovinskih znamenitosti ohranili v kar se da pristni (in varni) obliki, tiste, ki bi lahko pomenili past za sprehajalce in bližnje kopalce, pa odstranili oziroma zasuli.
Soba brez razgleda
Betonski bunkerji v Saint-Pabuju na bretonski peščeni obali so del Atlantskega zidu, s katerimi se je nemška vojska poskušala ubraniti pred zavezniki, eno od zatočišč pa je z zemljiščem vred kupil nadobudni Francoz Serge Colliou in se lotil zahtevnega projekta. Približno 400 kvadratnih metrov prostora je preurejal leto in pol, da je ustvaril podobo prijetnega gostišča s prenočišči za največ osem ljudi. Gostom sta na voljo tudi dnevna soba in bar, žal pa nastanitev ne ponuja – razgleda.
V letu in pol je prenovil notranjost, ki je zdaj varna in prijetna za radovedne obiskovalce.
Želel je ustvariti prostor za užitek, ne pa muzeja.
»Zgradbi smo hoteli vdihniti novo življenje, priložnost za nov začetek. Vsakdo ve, kakšna je zgodovina tega prostora, a bistvo je, da obiskovalci tukaj uživajo in se sproščajo, ne pa obremenjujejo z vojno preteklostjo,« pove Colliou, s katerim pa se mnogi ne strinjajo. Denimo župani nekaterih bližnjih mest, ki so sklenili, da bodo kar največ zgodovinskih znamenitosti ohranili v kar se da pristni (in varni) obliki, tiste, ki bi lahko pomenili past za sprehajalce in bližnje kopalce, pa odstranili oziroma zasuli.
