ŠTUDIJA
Nemci morda našli vzrok za krvne strdke po cepljenju z vektorskimi cepivi
Težava, ki jo je mogoče odpraviti, je v adenovirusnem vektorju, ki v telo prenaša genska navodila za proteine S novega koronavirusa.
Odpri galerijo
FOTO: Inside Creative House, Getty Images, Istockphoto
Znanstveniki z Goethejeve univerze v nemškem Frankfurtu menijo, da so ugotovili vzrok redkih motenj strjevanja krvi po cepljenju s cepivoma proti covidu 19 proizvajalcev Astrazeneca in Johnson & Johnson. Težava, ki jo je mogoče odpraviti, je v adenovirusnem vektorju, ki v telo prenaša genska navodila za proteine S novega koronavirusa.
Preberite še:
Cepivi Astrazenece in Johnson & Johnsona z adenovirusnim vektorjem gensko zaporedje virusnih proteinov S pošiljajo v celično jedro namesto v citoplazmo, kjer virus običajno proizvaja proteine, so ugotovili nemški znanstveniki v študiji, objavljeni v sredo.
Ko so proteini v jedru, razpadejo, pri čemer nastanejo mutirane različice virusnega proteina S. Ti pa se ne morejo pripeti na celično membrano, kjer poteka imunizacija. Celice jih pošljejo v telo, kar sproži redke motnje strjevanja krvi, so zapisali v študiji, ki je drugi strokovnjaki še niso pregledali.
Profesor z Goethejeve univerze Rolf Marschalek je za britanski časnik Financial Times povedal, da je to težavo mogoče rešiti. Proizvajalci lahko prilagodijo gensko zaporedje proteina, tako da bi preprečili njegovo razpadanje.
Preberite tudi:
Podjetje Johnson & Johnson je že vzpostavilo stik z raziskovalci in jih prosilo za navodila, da bi prilagodili svoje cepivo, da proteini ne bi več razpadali, je dodal Marschalek. Iz Johnson & Johnsona so medtem sporočili, da podpirajo raziskave teh redkih motenj strjevanja krvi. Gre za pojav krvnih strdkov v kombinaciji s trombocitopenijo.
Navodila za proteine S v cepivu tega podjetja so sicer manj dovzetna za razpadanje kot navodila pri Astrazenecinem cepivu. S tem bi lahko pojasnili tudi desetkrat manj hudih stranskih učinkov cepljenja s cepivom Johnson & Johnsona, kot jih zabeležijo pri cepljenju s cepivom Astrazenece.
Cepivi proti covidu 19 podjetij Pfizer in Moderna, ki temeljita na informacijski tehnologiji mRNK, medtem genski material virusnih proteinov S pošiljata zgolj v celično citoplazmo, tako da nikoli ne vstopi v jedro.
Nekateri drugi znanstveniki so sicer posvarili, da je zgoraj opisana teorija samo ena od mnogih in da je treba pridobiti dodatne dokaze, s katerimi bi potrdili te trditve.
Preberite še:
Cepivi Astrazenece in Johnson & Johnsona z adenovirusnim vektorjem gensko zaporedje virusnih proteinov S pošiljajo v celično jedro namesto v citoplazmo, kjer virus običajno proizvaja proteine, so ugotovili nemški znanstveniki v študiji, objavljeni v sredo.
Ko so proteini v jedru, razpadejo, pri čemer nastanejo mutirane različice virusnega proteina S. Ti pa se ne morejo pripeti na celično membrano, kjer poteka imunizacija. Celice jih pošljejo v telo, kar sproži redke motnje strjevanja krvi, so zapisali v študiji, ki je drugi strokovnjaki še niso pregledali.
Profesor z Goethejeve univerze Rolf Marschalek je za britanski časnik Financial Times povedal, da je to težavo mogoče rešiti. Proizvajalci lahko prilagodijo gensko zaporedje proteina, tako da bi preprečili njegovo razpadanje.
Preberite tudi:
Podjetje Johnson & Johnson je že vzpostavilo stik z raziskovalci in jih prosilo za navodila, da bi prilagodili svoje cepivo, da proteini ne bi več razpadali, je dodal Marschalek. Iz Johnson & Johnsona so medtem sporočili, da podpirajo raziskave teh redkih motenj strjevanja krvi. Gre za pojav krvnih strdkov v kombinaciji s trombocitopenijo.
Navodila za proteine S v cepivu tega podjetja so sicer manj dovzetna za razpadanje kot navodila pri Astrazenecinem cepivu. S tem bi lahko pojasnili tudi desetkrat manj hudih stranskih učinkov cepljenja s cepivom Johnson & Johnsona, kot jih zabeležijo pri cepljenju s cepivom Astrazenece.
Cepivi proti covidu 19 podjetij Pfizer in Moderna, ki temeljita na informacijski tehnologiji mRNK, medtem genski material virusnih proteinov S pošiljata zgolj v celično citoplazmo, tako da nikoli ne vstopi v jedro.
Nekateri drugi znanstveniki so sicer posvarili, da je zgoraj opisana teorija samo ena od mnogih in da je treba pridobiti dodatne dokaze, s katerimi bi potrdili te trditve.
