Nepredstavljivo trpljenje v Mariupolu: prežali so na golobe, da bi imeli kaj jesti
Vse temnejše in strašnejše so pripovedi Ukrajincev, ki te dni preživljajo pravi pekel v svoji državi. Ameriška mreža CNN je objavila zgodbo mlade družine, ki ji je uspelo pobegniti iz najhujšega vojnega žarišča Mariupola. Dmitro in Tania sta s sedemletno hčerko Vlado kar 23 dni preživela v kleti njihove hiše. Uspelo se jim je zateči v Dnipro, toda njuni starši so ostali na vojnem območju, in kot sta dejala, nista prepričana, ali jih bosta kdaj še videla.
Kako grozljiva je realnost tamkajšnje bitke za življenje, opisuje Tanjin dnevnik, ki ga je pisala v času ujetništva. »Ni več mesta. To ni več Mariupol. Nobene stanovanjske zgradbe ni več. Ostalo je le še kakšnih 10 odstotkov ljudi. Ostali so ostareli, ki nimajo denarja in avtomobilov, ostali so tisti, ki ne morejo hoditi in pobegniti,« je povedala.
Mesto porušeno, izropano
»Umili se nismo tri tedne, za stranišče smo imeli vedro in vrečko,« je zapisala v dnevnik, ki ga je delila s CNN. Družina je le redko odšla iz kleti, a treba je bilo preživeti in najti hrano, vodo. »Težava je v tem, da nimamo ničesar. Ne telefonskega signala, ne spletne povezave, vse je prekinjeno. Plin, voda, elektrika,« je dejal Dmitro. »Kuhali smo zunaj, zakurili ogenj. Iskali smo les v bližnjem parku. Ker ni bilo druge možnosti, smo delili hrano s sosedi, sorodniki.«
Kot sta opisala, so imeli ljudje občutek, da Rusi prav iščejo civilne tarče, streljali so na skupine ljudi, ki so čakali na hrano, vodo in zdravila. Njuno stanovanje je bilo v zgradbi, ki se je povsem porušila.
Šala, da bodo jedli golobe, se je sprevrgla v kruto realnost
»Začel se je močan napad. Streljali so vse povprek, od vsepovsod. Enega kioska več ni. Tisti, ki so ostali, so izropani. Ropanje je postalo recept za preživetje,« je še en izsek iz dnevnika. Na začetku vojne sta se šalila, da bodo jedli golobe, če jim bo zmanjkalo hrane. A v tragični realnosti, lakoti in borbi za preživetje so dejansko prežali na golobe, ki so preživeli neprestane ruske napade.
Ko je Dmitro zunaj iskal hrano, je naletel na sveže grobove. Z dvema palicama označujejo pokojnike, kar na svojih dvoriščih. Sosedom je pomagal kopati luknjo za njihove otroke. Ubila jih je bomba, medtem ko so stali v vrsti za vodo. »Nekateri so trupla shranili v zgradbe, dokler je hladno, drugi v avtomobile, da bi jih pokopali,« sta pripovedovala. Vsak dan je bilo mrtvih več in več.
Starši so ju rotili, naj odideta
Tania je opisovala, da se je ob začetku vojne pripravila in imela ob sebi kar nekaj denarja. A danes si želi, da bi poslušala nasvete babice, ki ji je z izkušnjami iz druge svetovne vojne od nekdaj govorila, da mora imeti vedno na zalogi moko in sladkor. »Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo ... Namesto denarja in telefonov bi si morala pripraviti dva kovčka s svetilkami, svečami, z zdravili. Potrebovala bi nujno za preživetje. Tako pa nismo imeli niti vžigalic. Imam denar, toda kaj, ko jih nimaš kje kupiti.«
Tanja in Dmitro sta v mestu pustila svoje starše, za katere ju seveda močna skrbi. Bojita se, da bodo umrli od lakote. »Ne veva, ali jih bova še kdaj videla ali slišala,« sta povedala s solzami v očeh.
Odločitev, da odidejo in za seboj
pustijo starše, je bila izjemno težka, toda hkrati edina možnost, da preživijo. »Moja mati je bila psihično povsem na tleh, samo sedi v kleti, ni se premaknila od začetka vojne. Moj oče nas je rotil, naj odidemo, pobegnemo in se rešimo,« je pripovedoval Dmitro. Svojega očeta je prvič v življenju videl jokati. »Sin, prosim, samo odidi in reši svojo družino.«
