Noseča novinarka še vedno pri talibanih
Charlotte Bellis še naprej ostaja v Afganistanu, novozelandska birokracija ji, kot kaže, ne bo poenostavila vrnitve v domovino. Da je noseča novinarka žrtev absurdnih protikoronskih ukrepov, so prepričani mnogi po objavi šokantne zgodbe, a novozelandski posebni minister za nadzor nad covidom-19 Chris Hipkins vztraja, da se mora Bellisova preprosto prilagoditi sistemu, ki državo varuje pred pandemijo.
Ukrepi nam rešujejo življenja, je na številne kritike odvrnil Hipkins, ki pravil za Bellisovo ne namerava prikrojiti. Spomnimo, novinarka je septembra izvedela, da je noseča. Takrat je bila v Dohi v Katarju, a v strahu, da bi ji tam trda predla, saj je bila neporočena, se je zatekla v Belgijo, partnerjevo domovino, a le za kratek čas, saj ni imela vizuma.
Edina država, ki je njej in izbrancu omogočila bivanje, je bila Afganistan; načrt je bil seveda le kratkoročen, Bellisova je bila namreč prepričana, da se bo lahko kmalu vrnila v svojo domovino in se tam v miru pripravljala na porod.
Kot se je izkazalo, pa novozelandskih oblasti njeno veselo pričakovanje niti najmanj ne gane, kljub kopici zdravniške dokumentacije in prošenj, ki jih je Bellisova spisala v upanju, da ji bodo omogočili čimprejšnji vstop v državo. A to se ni zgodilo in novinarka se je znašla v zavetju talibanov, tistih, ki jih je nekoč zasliševala glede ravnanja z ženskami, zdaj pa enaka vprašanja zastavlja svoji vladi, se drži za glavo Bellisova, ki je svojo zgodbo strnila v kolumno.
Ta je seveda takoj obkrožila svet in dosegla tudi avtorje neživljenjskih protikoronskih ukrepov na Novi Zelandiji, po katerih mora vsakdo, ki želi vstopiti v državo, v obvezno izolacijo pod vojaškim nadzorom za deset dni, čakalna vrsta pa je seveda zelo dolga.
Novozelandci so neomajni.
Hipkins novinarki zdaj svetuje, naj se za vstop v državo prijavi pod drugo kategorijo, za državljane, ki so v okoliščinah, v katerih obstaja resno tveganje za njihovo varnost, a Bellisova opozarja, da ta vloga zanjo ni mogoča, saj se zaradi nosečnosti mora sklicevati na posebne zdravstvene potrebe. Novozelandki je zatočišče ponudila tudi neka druga država, za zdaj neimenovana, vendar še naprej ostaja v Afganistanu. A tudi tam ji ne izrekajo vsi dobrodošlice.
Mnoge človekoljubne organizacije jo namreč kritizirajo, da svetu riše povsem drugačno podobo o talibanih; očitajo ji nevednost, saj je zaradi svojega poklica očitno deležna privilegijev, o kakršnih lahko afganistanske ženske in dekleta le sanjajo.
