Nova Hagija Sofija nad sotočjem Save in Donave

Zaradi nespoštovanja priporočenih varnostnih ukrepov za preprečevanje širjenja novega koronavirusa 90-letni patriarh Irinej, še nedavno poglavar Srbske pravoslavne cerkve (SPC), ni dočakal verjetno najpomembnejšega dogodka v svojem življenju – slovesnega uradnega odprtja hrama svetega Save, kot v Srbiji imenujejo največjo in najbolj veličastno stavbo, ki krasi prestolnico.

Med nedavnim pogrebom črnogorsko-primorskega metropolita​ Amfilohija, kjer so bili protivirusni ukrepi vse prej kot zgledni, je Irinej staknil koronavirus in za posledicami bolezni pred dnevi umrl. Namesto da bi čez nekaj tednov vodil otvoritvene slovesnosti v katedrali, so ga kot prvega srbskega patriarha v njej pokopali.

Turki zažgali srbsko svetinjo

Katedrala svetega Save stoji v beograjskem predelu Vračar, tam, kjer naj bi turški zavojevalci sežgali posmrtne ostanke srbskega princa in duhovnika, prvega vodjo in ustanovitelja srbske cerkve ter svetnika Rastka Nemanjića, svetega Save. Leta 1594 je, da bi Srbe kaznoval za upor proti Turkom – uporniki so na zastavah nosili podobe svetega Save –, otomanski veliki vezir Sinan paša ukazal iz samostana Mileševo v Beograd prinesti že 359 let stare posmrtne ostanke svetega Save in jih zažgati na hribu Vračar v Beogradu.

Tristo let pozneje, leta 1895, so v Beogradu ustanovili Društvo za postavitev in izgradnjo katedrale svetega Save in tudi določili prostor, kjer naj bi stala – tam, kjer so Turki sežgali ostanke Rastka Nemanjića. Srbski kralj Aleksandar Obrenović je gradnjo katedrale označil za dejanje najvišjega nacionalnega pomena. Kmalu so premaknili manjšo cerkev, ki je tam že stala, leta 1905 pa razpisali prvi javni arhitekturni natečaj, a so vseh pet prispelih projektov zavrnili kot neustrezne.

Parkirišča in skladišča

Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno so vse aktivnosti mirovale. Leta 1926 so ponovili javni razpis – takrat je prispelo kar 22 projektov. Prve in tretje nagrade niso podelili, drugo mesto pa je pripadlo projektu arhitekta Bogdana Nestorovića, ki mu je bila potem skupaj z arhitektom Aleksandrom Derokom leta 1930 tudi zaupana izgradnja katedrale. Začela se je 15. septembra 1935, ko je patriarh Varnava posvetil temeljni kamen. Do začetka druge svetovne vojne so postavili temelje in nosilne zidove do višine 11 metrov. Med drugo svetovno vojno so imeli Nemci tam parkirišče in skladišče, pozneje tudi partizani in jugoslovanska vojska, še pozneje nekatera podjetja.


Leta 1958 je na vrh SPC prišel patriarh German in obnovil idejo o nadaljevanju gradnje cerkve. Na oblast je naslovil kar 88 prošenj, da bi dovolila nadaljevati dela, a je bil vedno zavrnjen, vse do leta 1984, ko je dovolila nadaljevanje, za glavnega arhitekta pa je bil izbran Branko Pešić. Gradnja se je nadaljevala avgusta 1985, prej pa se je na slovesni liturgiji med zidovi katedrale in pred njo zbralo skoraj 100.000 vernikov. Največji dosežek je bila namestitev osrednje kupole, ki tehta 4000 ton. Zgradili so jo na tleh in jo šele potem dvignili na podporne zidove. Glavna dela so bila gotova leta 2004. Letos so dokončali v notranjosti, vključno z veličastnimi mozaiki, ki se razprostirajo na 15.000 kvadratnih metrih.

Radodarni Škot

Dela so ves čas spremljale finančne težave. Veliko večino zemljišča je SPC podelil škotski misijonar Francis Mackenzie, ki je konec 18. stoletja v Beogradu kupil zemljišče, del pa je prispevala kraljeva družina Karađorđević. Veliko denarja je bilo na začetku zbranega z donacijami in prispevki vernikov, ko je po padcu Miloševićevega režima prišel na čelo srbske vlade Zoran Đinđić, je v dogovoru s SPC Srbija oziroma srbska pošta izdala posebne znamke, denar od prodaje pa je šel v sklad za gradnjo katedrale.

Po ocenah Srbske pravoslavne cerkve so stroški gradnje in opreme dosegli 100 milijonov evrov. Polovica je šla za gradbena dela, druga polovica pa za izdelavo mozaikov in notranjo opremo. Pri izdelavi mozaikov so se izkazali Rusi, saj je njihov naftni velikan Gazprom prispeval večino denarja zanje. Po razpoložljivih podatkih naj bi država Srbija za gradnjo katedrale prispevala vsaj 40 milijonov evrov, pa tudi Rusi se niso izkazali za skopuhe, njihov delež naj bi znašal več kot 10 milijonov evrov.