Novinar moril, da je pisal članke

Biti novinar črne kronike ni vedno lahko početje. Vsakodnevno poročanje o zločinih in nesrečah lahko pusti posledice. Ena najbolj znanih in razvpitih zgodb, kaj se lahko zgodi, če je kdo preveč vpet v svoje poslanstvo, je zgodba o makedonskem novinarju Vladu Taneskem. Bil je eden najbolj obveščenih piscev črne kronike, pri pisanju zgodb je bil vedno korak pred drugimi. Še posebno med letoma 2003 in 2008, ko je za vodilna makedonska časopisa Novo Makedonijo, Utrinski vestnik in kot dopisnik tudi za zagrebški Jutarnji list poročal o izginulih, posiljenih, brutalno umorjenih in masakriranih ženskah iz Kičeva, mesta s 27.000 prebivalci na zahodu Makedonije. Tragične zgodbe so same po sebi dovolj grozljive, najbolj brane v njegovi 20-letni karieri pa so postale zares sprevržene, ko se je izkazalo, da je bil Taneski sam svoj vir in poročevalec iz prve roke. Vest je odjeknila kot bomba, o morilskem novinarju so poročali svetovni mediji, režiser Milčo Mančevski je o tem posnel film Majke.

Podatek preveč

O umorih 62-letne Mitre Simjanoske, ki je izginila 16. novembra 2004, našli so jo 12. januarja 2005, 56-letne Ljubice Ličevske, ki so jo zadnjič videli živo 10. novembra 2007, našli pa mrtvo 3. februarja 2008, 65-letne Živane Temelkoske, ki je izginila 7. maja 2008, našli so jo devet dni pozneje, je redno in natančno poročal, a v njegovih besedilih je bil vedno podatek več. Ko ga je pri poročanju nekajkrat zaneslo, v enem svojih zadnjih člankov je denimo objavil tudi teorijo, da je Ličovska prisedla k dvojici v avto, potem ko naj bi ji dejala, da se je njen sin hudo poškodoval. Z objavo podatka, da je morilec tudi zadnjo žrtev zadavil s telefonsko žico, še preden so organi pregona dobili izsledke obdukcije, je bilo policistom jasno, da to lahko vedo samo očividec, žrtev ali storilec, večine podrobnosti niso delili z javnostjo.


Postal je glavni osumljenec umorov, odvzeli so mu vzorec DNK, sledil je šokanten preobrat: ugledni novinar se je 22. junija 2008 močno obremenjen z dokazi znašel za zapahi. Na osnovi DNK-analize so kriminalisti ugotovili, da je posilil, mučil in ubil najmanj tri ženske, njegova semenska tekočina je bila na njihovih truplih. Sumijo tudi, da je umoril še 79-letno Gorico Pavlesko, ki je na seznamu pogrešanih oseb od 30. maja 2003. Predstavnik makedonske policije Ivo Kotevski je povedal: »Policisti smo brali njegove članke in nanj posumili, ker je vedel preveč.« Tanevski umorov ni priznal in ne zanikal, odvetnika ni želel. Na policijska vprašanja se je odzval popolnoma hladnokrvno, pokazal ni niti malo obžalovanja, med zasliševanjem je večkrat izjavil, da je zelo utrujen.

Kolegi so novinarja opisali kot mirnega in zadržanega. Imel je odlične vire, predvsem pa je bil izjemno profesionalen. Izkazalo pa se je, da je v sebi skrival tudi temačno plat. Novinar Nove Makedonije Ognen Canvarevik, ki je s kolegom pripravljal članke o serijskem morilcu iz Kičeva, je bil, potem ko je izvedel, da so na ubitih ženskah našli DNK njegovega sodelavca, v popolnem šoku: »Bil je ugleden, izobražen moški, deloval je povsem normalno. Ko so me poklicali policisti in sporočili, da je moj kolega morilec, nisem verjel lastnim ušesom.«

Težko otroštvo

Podobno je moža v medijih opisala Vesna Taneski: »Imela sva 31 let dolg, popoln zakon, bil je odličen mož in še boljši oče.« Spoznanje o tem, s kom je živela toliko let, je bilo kot nočna mora. »Lahko bi bila njegova prva žrtev,« se je zavedala. Zadnja leta pred tragičnimi dogodki se je zaradi dela preselila v Skopje, skupaj sta bila samo čez vikende. »Ko sva bila sama, mi je velikokrat pravil, da ga je strah, da mu bodo kaj podtaknili.« Obiskala ga je v priporu, odgovora na to, zakaj ji ni povedal, da ima težave, pa ni dobila.

Oče Taneskega naj bi bil alkoholik, sina je tepel s pasom, leta 1990 je storil samomor. Z materjo je imel Taneski slab odnos, sovražil jo je, ker naj bi bila ženska vprašljive morale in ker ni imela posluha za izobraževanje in literarne ambicije svojega sina. Prav z materjo, so ugotovili, so imele žrtve več skupnih točk: bile so vdove, živele so same, njihov dom je bil le nekaj metrov od družinske hiše morilskega novinarja, bile so znanke njegove matere, neizobražene, revne, čistilke, tako kot mati, ki je delala v bolnišnici. Vse so izginile sredi belega dne, ob tem ni nihče opazil nič nenavadnega. Trupla vseh so bila najdena gola, masakrirana, zapakirana v plastične vrečke, odvržena na divjih odlagališčih smeti v Kičevu.

Skrivnostna smrt

O tem, koliko besa je bilo v njem, priča stanje trupla Živane Temelkoske. Mož njene hčerke je povedal, da je bila njena glava zdrobljena do vratu. »Pri obdukciji so ugotovili, da je bila v njeni vagini najdena steklenica, v analni odprtini pa kosi gaze in palčke,« je povedal žrtvin zet. Vsi svojci žrtev so pričali, da je Taneski po umorih prihajal k njim domov in jih prosil za fotografije, ki jih je potem objavil v člankih.

Taneski je dan po aretaciji v priporu v Tetovu naredil samomor. Po uradni različici naj bi glavo porinil v vedro, polno vode, in se utopil. Poleg načina samomora je čudno, da so medtem v isti sobi spali sojetniki, slišali pa niso ničesar. Obdukcija je potrdila samomor, neuradni viri pa so trdili, da so na njegovem telesu odkrili poškodbe. Sojetniki so povedali, da ni kazal znakov depresije, direktor zapora Nureman Tefki pa ni znal pojasniti, kako se mu je uspelo utopiti v vedru vode. Na svoji postelji je bojda pustil poslovilno pismo, spisano na hrbtni strani sodne odločbe o podaljšanju pripora, v njem je vse umore zanikal. Forenziki so navedbe v pismu zanikali, saj je semenska tekočina na žrtvah nedvomno pripadala Taneskemu. V Kičevu je ostal le grob Taneskega, žena je mesto zapustila, prav tako njuna sinova, eden naj bi živel v tujini, drugi v Ohridu. Vlado Taneski pa ni bil edini, ki je lastne zločine uporabil za pisanje.

Morilska peresa

Poljski pisatelj Krystian Bala je leta 2000 ubil 35-letnega poslovneža Dariusza Janiszewskega, ker je sumil, da je ljubimec njegove bivše žene. Njegovo truplo je odvrgel v reko Odra v Vroclavu. Policija tri leta ni imela nobenih sledi, potem pa je Bala napisal kriminalko Amok, ki je postala knjižna uspešnica. Kot Taneski v člankih je v romanu prepodrobno opisal nerešen umor; leta 2007 so ga obsodili na 25 let ječe.

Kanadski pisatelj, scenarist in filmski režiser Blake Livel je leta 2015 izdal roman Sindrom, katerega vsebino je leta 2016 prenesel v resnično življenje. Zaročenko Jano Kasian je po rojstvu hčerke brutalno mučil in umoril ter iz njenega telesa izpustil vso kri. Leta 2018 je bil obsojen na dosmrtno ječo.

Ameriška pisateljica Nancy Crampton Brophy, avtorica romantičnih del The Wrong Husband (Napačen mož) in The Wrong Lover (Napačen ljubimec) ter bloga Kako ubiti svojega moža, je bila obtožena, da je 2. junija 2018 umorila moža Daniela Brophyja, s katerim je bila poročena 27 let. V priporu je 69-letnica od septembra 2018, kjer čaka na začetek sojenja.
Kitajski romanopisec Liu Yong - Biao je bil zaradi štirih umorov, ki jih je v sostorilstvu z Wangom Moumingom leta 1995 storil v kitajskem mestu Huzhou, aretiran leta 2017. Oropala sta družinski hostel, pri tem pa ju je zasačil gost, ubila sta njega, zakonca, ki sta vodila hostel, ter njunega trinajstletnega vnuka. Ko ga je policija 22 let let pozneje aretirala na domu v kitajski provinci Anhui, naj bi dejal: »Čakal sem vas ves ta čas.« Priznal je, da so bili umori, ki jih je zagrešil, navdih pri njegovem pisanju. Julija 2018 so pisatelja in sostorilca obsodili na smrt.