Odšel k zdravniku zaradi krastice, vrnil se je brez nosu, lica in očesa
Robin Fahey, 69-letnik iz Anglije, se je zaradi krastice na obrazu, ki ni hotela izginiti, obrnil na svojega zdravnika. A majhna sprememba je postala življenjska prelomnica – odkritje raka, ki je terjalo odstranitev njegovega nosu, očesa, dela ličnice in zgornjih zob.
Leta 2015 je Robin prvič opazil krastico na nosu, ki jo je njegov zdravnik odstranil z žganjem, vendar se je težava vrnila štiri leta kasneje. Dermatolog je takrat ugotovil, da gre za raka. Sledila je zahtevna operacija in dolgo okrevanje.
Ni si upal iz hiše brez proteze
Po operaciji se je Robin le redko odpravil od doma, razen na zdravniške preglede, saj je čakal na izdelavo obrazne proteze – posebne silikonske naprave, ki nadomesti izgubljene dele obraza. Zdaj pa se privaja na svoj novi videz in znova gradi svojo samozavest.
»Zelo sem zadovoljen in se navajam na svoj novi obraz,« pravi Robin. »Moja hči živi v Ameriki in pred petimi leti si je kupila hišo. Nikoli je nisem videl, saj si nisem upal na letalo tak, kot sem. Zdaj pa načrtujem obisk, morda za zahvalni dan ali božič. Proteza je že močno izboljšala moj pogled na življenje in mi daje svobodo, da zaživim.«
Rak ima veliko obrazov
Robin je eden izmed 15 bolnikov, ki so sodelovali v raziskavi o izboljšavah v izdelavi obraznih protez. Njihovi portreti so razstavljeni v bolnišnici St James's v Leedsu, v galeriji z naslovom I'm Still Me (Še vedno sem jaz). Cilj razstave je osvetliti fizične in psihološke posledice zdravljenja raka ter pokazati napredek v tehnologiji izdelave protez.
Robin je želel z razstavo prispevati k boljšemu razumevanju življenja po operaciji in rehabilitaciji: »Prostetika deluje kot ščit – ljudem pomaga sprejeti naš videz. S portretom brez proteze upam, da bodo ljudje bolje razumeli, skozi kaj vse gremo bolniki z rakom glave in vratu. Čeprav sem zelo družaben človek, me je čakanje na protezo močno obremenilo in vplivalo na moje duševno zdravje.«
Močno spremenjen pogled na svet
Robin poudarja, da bolniki potrebujejo jasno obveščenost o procesu: »Pomembno je, da ljudje vedo, da po operaciji ne bodo takoj dobili proteze – to zahteva čas. A kljub temu je življenje po operaciji mogoče, saj proteza resnično spremeni pogled na svet.«
Verjame tudi, da je treba o tej tematiki govoriti javno, da bi zmanjšali stigmo in ozaveščali: »Mislim, da bi morali te portrete razstaviti na avtobusnih postajah, da bi ljudje začeli govoriti o enakopravnosti obrazov. Moj slogan bi bil: 'Rak ima veliko obrazov – to je moj.'«