Orkani butajo na naša vrata

V začetku tedna je zahod Evrope, predvsem pa Veliko Britanijo, prizadelo močno neurje Ciara, doseglo je tudi Irsko, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico in Nemčijo (tam so ga poimenovali Sabine). Orkanski veter jugozahodne smeri ni prizanesel niti Sloveniji.

Ko govorimo o Ciari, radi omenjamo orkan, a orkanov v Evropi nimamo, pojasnjuje klimatologinja Tanja Cegnar: »Orkani so tropski cikloni, ki imajo značilno strukturo z očesom jasnega vremena v središču, ki ga obkroža širok pas debelih oblakov z intenzivnimi padavinami in zelo močnim vetrom. V Evropi orkanov nimamo, včasih prek Atlantika do zahodne obale Evrope prinese kakšen zelo oslabljen ostanek orkana. Pri Ciari gre za izjemno močno ciklonsko območje, ki se je iznad severnega Atlantika pomaknilo nad severno polovico Evrope, njegov vpliv pa seže vse do severnega Sredozemlja.«


Kljub temu ne gre prezreti, da postajajo močni vetrovi ter neurja večjih razsežnosti, o katerih smo nekoč poslušali bolj z one strani Atlantika, vedno pogostejši tudi v Evropi. Španci si bodo predvsem zapomnili leto 2005, ko jih je prizadel tropski ciklon Vince. Kopno je nevihta dosegla, ko je bila še povsem tropska, kar se v Evropi ne dogaja in se po Vinceu tudi ni več zgodilo.

Je pa letošnja sezona neurij, ki traja od 1. septembra lani, poskrbela že za precej nevšečnosti. Veliko Britanijo, Irsko in Nizozemsko so prizadela že tri hujša neurja, poleg Ciare še Atiyah in Brendan, kar osem pa so jih bili že deležni v Španiji, na Portugalskem in v Belgiji, zadnji je bil prejšnji teden Harve.


Doslej je Evropo pred močnimi neurji oziroma tropskimi cikloni reševal hladen severni Atlantik. Zaradi nižjih temperatur oceana so namreč tropski cikloni, ki so po nesreči zajadrali proti Evropi, močno oslabeli, preden so dosegli njeno obalo. Ker pa se severni Atlantik segreva, bo slabljenje tropskih ciklonov počasnejše in več možnosti bo, da dosežejo Evropo.
 

Za Ciaro pride Dennis

Morda so se tudi zato na stari celini meteorologi odločili, da začnejo neurja večjih razsežnosti označevati z lastnimi imeni, kot v Združenih državah Amerike to že dolgo počno. Praksa poimenovanja orkanov na Atlantiku se je začela v začetku petdesetih let 20. stoletja zaradi hitre identifikacije orkanov v opozorilnih sporočilih. Imena naj bi si namreč lažje zapomnili kot številke.

Še nedolgo tega so v Evropi nevihto poimenovali po človeku, ki jo je odkril, po datumu, ko se je pojavila, ali svetniku, ki je na tisti dan godoval. Leta 2015 pa so se v Veliki Britaniji odločili, da bi bilo bolje, če bi uvedli enotni sistem poimenovanja neurij, ter pozvali ljudi, naj jim pošljejo predloge. Prva nevihta, ki so jo poimenovali po novem sistemu, je bila Abigail. V Nemčiji imajo podoben sistem že od leta 1954, ko je Karla Wege, študentka berlinskega meteorološkega inštituta, predlagala, da bi vsem območjem z nizkim in visokim pritiskom, ki vplivajo na vreme v osrednji Evropi, nadeli lastna imena. Predloge so posredovali študenti, in sicer 260 moških ter prav toliko ženskih imen.


V zadnjih letih so poimenovanje poenotile Velika Britanija, Irska in Nizozemska, medtem ko Nemčija ohranja svoje poimenovanje, za povsem svoja imena pa se odloča združenje meteoroloških agencij v Franciji, Španiji in na Portugalskem. Seznam imen države pripravijo vnaprej, običajno za vso sezono, pri poimenovanjih pa se izmenjujejo moška in ženska imena. V Veliki Britaniji bodo Ciari sledili Dennis, Ellen, Francis, Gerda, Hugh, Iris, Jan, Kitty, Liam, Maura, Noah, Olivia, Piet, Roisin, Smir, Tara, Vince in Willow.