Pionirji Angleškega kanala

Rokavski preliv je postal vaba za plavalce in avanturiste konec 19. stoletja. V arhivih muzeja plavanja čez Angleški kanal v angleškem mestu Dover je zabeleženo, da je bil prvi, ki se je poskušal spoprijeti z morsko ožino med Dovrom in La Calaisom na francoski strani, J. B. Johnson leta 1872. Znano je le, da je svoj poskus prečenja morske ožine neuspešno končal že po dobri uri plavanja.

Zabavljač Paul Boyton

Drugi, ki je poskušal premagati La Manche, je ameriški kapitan Paul Boyton. O njem so tedanji časopisi veliko pisali, saj je bil znani avanturist in zabavljač, še zlasti s podvigi v vodi. Med drugim je bil med ustanovitelji ameriškega združenja reševalcev iz vode, zaradi česar je potem dobil naziv kapitan reševalne službe New Jerseyja. Kot znani avanturist je navezal stik z izumiteljem Clarkom Merrimanom, ki je malo pred tem izumil nepotopljivo plavalno obleko iz gume, ki si jo lahko napihnil. Boyton je novo reševalno obleko prvič testiral, ko se je oblečen vanjo vrgel čez krov parnika v Irskem morju. Kmalu zatem je napovedal, da bo poskušal preplavati Angleški kanal.

Desetega aprila 1875 je Boyton pogumno zakoračil v morje pri Dovru v spremstvu čolnička na vesla, novinarji in drugi radovedneži pa so se nagnetli na parnik Rambler, ki je plul nekaj deset metrov za njim. Oblečen je bil v reševalno obleko, na bokih pa je imel prišite manjše gumijaste trikotnike, ki naj bi služili kot jadra. V pripravah na ta podvig si je izmislil posebno dieto, sestavljeno iz stepenih jajc, nekaj kozarcev brendija in cigare, za katero je bil prepričan, da mu bo služila kot energijska podpora. A po 15 urah v mrzlih vodah kanala je bil prisiljen zaradi slabega vremena opustiti svoj podvig. Vendar je nekaj le dosegel, dokazal je, da plavalna obleka iz gume zdrži tudi resne morske razmere. Šest tednov pozneje je v francoskem mestecu Boulogne stopil v vodo in znova poskusil. Po 23 urah in pol mu je uspelo doseči angleško obalo pri Dovru. To je bilo prvo uspešno prečenje Angleškega kanala, a ker si je pomagal s svojo plavalno in reševalno obleko, mu dosežka ne priznajo.

Dosežek Matthewa Webba

Ta čast je pripadla kapitanu Matthewu Webbu, ki je 24. avgusta 1875 pri angleškem mestu Dover znova skočil v vodo. Spremljala sta ga manjša čolna. V prsnem slogu in cikcak plavanju (zaradi močnega vetra in morskih tokov) je obalo Francije blizu mesteca Calais dosegel v 21 urah in 45 minutah (namesto 38 km jih je preplaval 63). Doma je postal nacionalni junak, častili so ga vsepovsod, kjer se je pojavil.

Sicer je bil Webb že prej znan v Veliki Britaniji. Kot strastni plavalec in pomorec je imel dokaj zanimivo življenje. Služil je na več ladjah in je brez omahovanja skočil v vodo sredi Atlantskega ocena ter rešil utapljajočega se kolega. Ko je kot kapitan parnika The Emerald slišal za poskus podviga J. B. Johnsona, se je odločil, da bo tudi on plaval od Anglije do Francije. Za trening je najprej premagal 38 kilometrov po reki Temzi, in sicer je od pomola Blackwell do Gravesenda potreboval štiri ure in 20 minut, kar je bil še dolga leta rekorden dosežek.

Prvi poizkus plavanja čez Rokavski preliv 12. avgusta 1875 mu zaradi slabega vremena ni uspel, a je dvanajst dni pozneje postal nacionalni junak. Nekaj let je užival v slavi, dokler se ni leta 1883 z družino odpravil v Ameriko, da bi preplaval brzice reke Niagare pri znamenitih slapovih. Kljub resnim opozorilom, da je to smrtno nevarno, se je z nasmehom vrgel v vodo in odplaval za vedno. Njegovo truplo so našli štiri dni pozneje.