Po ulicah nosili 300-kilski simbol sreče

Muzejska ploščad med Slovenskim etnografskim muzejem in Narodnim muzejem Slovenije je nedavno zaživela v znamenju Japonske. Dežela vzhajajočega sonca je zelo daleč, toda njena povezanost s Slovenijo je zelo izrazita in blizu. Letošnji dan Japonske, ki sta ga pripravila Genki center in Veleposlaništvo Japonske v Sloveniji, je na enem mestu združil več kot 70 društev, organizacij, skupin in podjetij, ki se na slovenskih tleh ukvarjajo z Japonsko.

Obiskovalci so z dejavnostmi na stojnicah, predavanji, prikazi in delavnicami izvedeli veliko zanimivega o Japonski. Muzejska ploščad je bila tokrat polna do zadnjega kotička. Na prav vsakem koraku nas je spremljala misel na oddaljeno deželo, ki jo sestavlja okoli 7000 otokov, od katerih so štirje največji, Kjušu, Šikoku, Honšu in Hokaido, kar 97 odstotkov kopnega.


Letošnji dan Japonske je bil še posebno slovesen, saj smo lahko občudovali pravo prenosno svetišče omikoši iz templja Kasuga Džindža v kraju Hongodai v Jokohami, kjer so ga mnogo let uporabljali na festivalih. V notranjosti nosi japonsko božanstvo, hkrati pa je simbol sreče, dobre letine in rodnosti dežele vzhajajočega sonca. Japonska skupina strokovnjakov za mikoši je v sodelovanju z japonološkim društvom Ikkyu in okoli 50 do 70 pomagači oltar ceremonialno odnesla od prizorišča prireditve do Prešernovega trga in nazaj. Teža 1,7 m dolgega prenosnega svetišča je okoli 300 kg, za prenos pa potrebuje naenkrat okoli 10 do 12 nosačev v spremstvu japonskega bobna taiko in flavte. Še pred tem so na glavnem odru pokazali obred zahvale, pri čemer so bile v ospredju razne dobrote, med drugim sadje in zelenjava, domača salama in potica ter kozarca z belim in rdečim vinom.

Velik del prostora muzejske ploščadi so zasedli predstavniki klubov in društev tradicionalnih in modernih borilnih veščin, kot so kendo, iaido, kjudo, karate, nanbudo in nindžutsu, pripravili pa so še delavnice in demonstracije tistih, ki se s temi borilnimi veščinami aktivno ukvarjajo. Boris Kocen iz Ljubljane nam je pokazal, kako se pri kjudu strelja z lokom in kakšen je celoten protokol streljanja vse do zaključnega priklona. Je tudi mojster mečevanja, pri katerem so v prikazu še posebno uživali mlajši obiskovalci. »Ta borilna veščina se imenuje iaido, popelje pa nas v svet samurajev. S treningom se ti lahko odprejo novi vidiki v drugih borilnih veščinah,« je povedal Kocen.


S to borilno veščino se ukvarja tudi Matej Bračič iz Maribora, član kluba japonskega mečevanja: »Bistvo sta obvladovanje katane, značilnega japonskega meča, in samega sebe ter razvijanje primernih odzivov v namišljenih bojih z nasprotniki in situacijami. Kendo je boj z nasprotnikom z bambusovimi meči in oklepom. Je tekmovalni šport, ki s samodisciplino spodbuja reflekse in pravilne odzive.«

Če še ne veste, kaj je to Makkon, vam lahko razložimo, da je to največji festival japonske pop kulture, ki bo 15. decembra letos v Ljubljani. Organizatorji so nase in na dogodek opozorili na stojnici, kjer so se obiskovalci lahko primerno opremili z raznimi rekviziti in se seveda fotografirali. »Gibanje makkon se je začelo v 30. letih prejšnjega stoletja najprej v ZDA, potem se je v 70. letih razširilo na Japonsko,« so nam povedali.


»Makkon ima zelo raznolik program in pester izbor aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v arkadnem plesu in konzolnih igrah. Program popestrijo poučna predavanja, predstavitve, nastopi in tekmovanja, ki se vsako leto spreminjajo. Stalnice dogodka pa so risarski, origami in bralni kotiček ter sejem in razstava risb domačih umetnikov in umetnic. Alkoholne pijače niso zaželene, saj si želimo pokazati, da se lahko zabavamo tudi brez njih.«

Japonci imajo zelo pestro kulinariko. Nekaj posebnega so zagotovo tradicionalni soba ajdovi rezanci. Japonski kuharski mojstri so predstavili in prikazali tradicionalno izdelavo. Todoroki Soba Group je pripravil degustacijo te jedi. Vrsta čakajočih je bila dolga, obrazi po okušanju rezancev pa zadovoljni. Obiskovalci so se sladkali s slaščicami Gaia, ponudili so zanimive sladkarije z nam neznanimi imeni dango, jokan, moči, ičigo dajfuku ter druge.


Občudovali smo še bonsaje. Z njimi se ukvarja Nik Rozman iz Moš pri Smledniku. Nekaj primerkov je razstavil, med drugim miniaturno smreko, hkrati pa odgovarjal na vprašanja radovednih obiskovalcev. Smreko je vzgajal osem let, po njegovem mnenju pa je stara približno 40 let.