Podnebne spremembe lahko odslej spremljajo dan in noč

Nedavno je raketa družbe SpaceX iz letalskega in vesoljskega oporišča Vandenberg v Kaliforniji v vesolje ponesla tri posebne radarske satelite, namenjene opazovanju Zemlje.

Gre za 900 milijonov dolarjev vreden vesoljski program, enega najdražjih v Kanadi. S sateliti bodo proučevali območje Arktike, morske površine, gozdove in kmetijske obdelovalne površine. Progam je znan kot Ozvezdje radarskih satelitov, upravlja ga kanadska vesoljska agencija CSA. Za polet so uporabili prvo stopnjo falcona 9, ki je že letel v vesolje; ko se je od nje ločila druga stopnja in nadaljevala pot v začrtano orbito, se je prva uspešno vrnila na določeno točko pri izstrelišču.

Druga stopnja je spravila vse tri satelite v začasno orbito, se za kratek čas znova vžgala in prispela v načrtovano polarno orbito, od površja planeta oddaljeno od 581 do 602 kilometra. Na vrhu zadnje stopnje je bil poseben švicarski sistem za ločevanje, ki je postopoma sproščal vsak posamezni satelit v orbito.

Vsak satelit je težak 1430 kilogramov in je vrhunec razvoja kanadske vesoljske industrije. Radarji se bodo zagnali od 10 do 15 dni po izstrelitvi, ko bodo začeli strokovnjaki kanadske družbe MDA preverjati njihovo delovanje in poskusili pridobiti prvo slikovno gradivo. Preden bo vesoljski opazovalni sistem polno deloval, bo minilo do šest mesecev, šele takrat bo CSA vedela, ali so sateliti tudi zares operativni.

Pri programu je sodelovalo več kot 125 kanadskih industrijskih družb, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vesoljskimi tehnologijami; vse so pomagale pri razvoju in izgradnji zapletenih satelitov.

Najnovejša flota kanadskih satelitov sledi predhodnikoma radarsatu 1, ki je bil izstreljen 1995., in radarsatu 2, ki je v vesolje odpotoval 2007. Novi sateliti naj bi delovali vsaj do leta 2026. V nasprotju z optičnimi sateliti, ki jih je največ okoli Zemlje in z različnimi kamerami snemajo površino modrega planeta, lahko vidijo tudi ponoči. Radarski instrumenti oddajajo signale, ki merijo valove, ti se odbijajo od površine planeta in posredujejo podatke o strukturah, gozdovih, ledu in pridelkih. Z njimi bo mogoče slediti gibanju ledenih gora na morju, kopnenju ali nastanku novih ledenikov, poplavam, onesnaževanju vodnih virov ...


Severna območja so občutljiva za podnebne spremembe, te pa lahko poslej spremljajo dan in noč.
Kanadska vesoljska agencija tako zbranih podatkov ne hrani le zase, temveč jih daje mednarodnim znanstvenikom, korporacijam in javnosti. To je počela že z radarsatom 1 in 2. Zadnji še vedno deluje in podatke redno posreduje.