Poklical me je in mi povedal, da je sin mrtev in da to mora storiti. To so bile zadnje besede, ki jih je Laura slišala od moža

Lauro Beck so poklicali iz vrtca, kaj je z njenim sinom Andersonom, saj ga na tisti usodni dan ni bilo v vrtec. Kako je to mogoče, ko pa ga je tja odpeljal mož Aaron? Nemudoma ga je poklicala in ga s povišanim tonom vprašala, kaj se dogaja. Njegov odziv je bil: »Kako to misliš?« Po nekaj trenutkih pogovarjanja je v moževem glasu zaznala paniko. Klic je prekinil, Laura pa ga ni mogla priklicati.

Začela se je obuvati, da bi se odpeljala proti moževi službi, vmes pa ga je vztrajno klicala. Naposled se ji je vendarle javil. Na drugi strani je slišala jok: »Ne, ne, ne ... Moram iti, pusti me. To ni dobro, prosim, ne.« Ne spomni se, ali je še kaj rekel, se pa spomni, da je takoj poklicala pomoč. Ko je prispela do Aaronove službe, je bila policija že na kraju, a Aarona in Andersona ni bilo.

Po malčkovi smrti: »Tako mi je hudo, umiram v sebi«

Naposled je dobila njegovo sporočilo, naj gre v bolnišnico. Ni vedela v katero. Na klice ji ni odgovarjal, na sporočila tudi ne.

Na podlagi prižgane storitve za lokacijo na mobilnem telefonu so ugotovili, da je doma. Še prej sta poslednjič slišala, policija pa je odbrzela na kraj. Medtem je Laura čakala na odgovor, kaj se vendarle dogaja.

Zadnje besede

»Nikoli ne bom pozabila Aaronovega glasu in kaj mi je rekel. Moj zadnji pogovor z njim je bil, da je ubil najinega sina, da mu je žal in da me ima rad. In da mora narediti, kar mora narediti. Nisem vedel, kaj to je. Vse, kar sem slišala je bilo, da je bil najinega sina. Nič drugega nisem uspela slišati. Moje srce se je razbilo na milijon koščkov. Zlomila sem se,« pripoveduje Laura.

Ko sta imela njun zadnji pogovor, je eden od policistov vzel Laurin telefon. Slišala je, da mu je rekel, naj ženi povedo, da jo ima rad in da mu je žal. Policist je stišal glasnost telefona, takrat pa naj bi mu Laurin mož povedal, da bodo njegovo truplo skupaj s sinovim našli pri njihovi hiši. 

»Še danes ne vem, kaj vse je rekel. Obtičala sem v trenutku, ko sem slišala, da najinega sina ni več.«

Policist na kolenih

Policiste je spraševala, kje sta, a ni dobila jasnega odgovora. Naposled je do nje pristopil policist, pokleknil k njej in ji povedal, da Andersona in Aarona ni več z nami.

Laura se je izgubila. Položili so jo na nosila in odpeljali v bolnišnico. Spraševala se je, zakaj to počno, saj ni poškodovana, morala bi vendar biti z njima.

Občutek krivde

Po dogodku je vzniknilo milijon vprašanj. Zakaj sem spremenila urnik in šla nazaj v službo, se je spraševala in za tragedijo krivila sebe. Odgovorov ne bo nikoli dobila. Kar pa ve je, da jo je mož preden je dvignil roko nadse, skušal spraviti iz hiše, da ne bi videla njunega mrtvega sina in njega.

»Aaron ni bil samomorilen, zagrabila ga je panika. Vedel je, da si ne bo mogel oprostiti, predstavljajte si vas v njegovih čevljih. Da odpreta vrata avta in v njem zagledate pripetega otroka v otroškem sedežu. Mrtvega. Kaj se ti zgodi v glavi ... Njegovi zadnji trenutki so bili prežeti s krivdo,« pripoveduje.

Slabi in dobri starši

Aarona so skupaj s sinom v rokah položili k venčnemu počitku. Na pogrebu je Laura komaj zmogla nekaj besed, svoje življenje pa je posvetila ozaveščanju o rovrstnih tragedijah. V spomin na pokojna sina in moža. 

Vsem polaga na srce, da je preveč takšnih dogodkov in da to nikakor ne pomeni, da so starši, ki se jim je to zgodilo, slabi.

Namreč, njihov dom je bil poln ljubezni, z ogromno smeha, prepevanja in poplesavanja z malčkom: »Bili smo precej običajna družina, prežeta z ljubeznijo. Razmišljala sem, ali so tudi druge družine tako zaljubljene v svoje otroke in partnerje. Če niso, mi je bilo hudo za njih. Imela sem takšno srečo, bila sem vesela, saj se končno našla svoje poslanstvo in svoj namen. Po življenju, v katerem sem se počutila osamljeno, zapuščeno, sem končno ugotovila, kdo sem in v čem sem dobra, za kaj sem rojena: da sem Andersonova mama in Aaronova žena.«

Tudi, če ste dobri starši, se morate seznaniti to tragično zgodbo, pišejo na spletni strani Kidsandcars.org, na kateri ozaveščajo o tovrstnih dogodkih: »Prosim, ne bodite oseba, ki obsoja starše, ko se zgodi kaj takšnega. Pozivam vas, da se učite iz moje tragedije in preprečite, da se to zgodi vašemu otroku, da se izognete tej bolečini, saj se je temu mogoče izogniti.«