Pol stoletja drame mitskega Apolla 13
Nesrečno plovilo se je Luni uspelo približati na dobrih 254 kilometrov.
Odpri galerijo
Apolla 13 so uspešno izstrelili, a nedolgo za tem so se začele težave.
Ta mesec je minilo 50 let od znamenitega poleta Apolla 13, ki sicer ni dosegel svojega cilja, Lune, se je pa v zgodovino zapisal kot prvi vesoljski polet ljudi, na katerem so bile številne težave, a so se astronavti živi in zdravi uspešno vrnili na Zemljo.
Apollo 13 je bil tretja odprava astronavtov na Luno, kjer naj bi pristal lunarni modul Aquarius (vodnar). Na krovu so bili trije – poveljnik James Lovell, ki je že četrtič letel v vesolje, poveljnik komandnega modula John Swigert in poveljnik lunarnega modula Fred Haise. Za Swigerta in Haisa je bila to prva pot med zvezde.
Apollo 13 je na krovu nosilne rakete Saturn V poletel 11. aprila 1970. Od Zemlje je bil oddaljen že 322.000 kilometrov in sorazmerno blizu Lune, ko je dva dni po vzletu v rezervoarju številka dve v servisnem modulu eksplodiralo. Vzrok eksplozije ni bil znan in posadka je sprva menila, da jih je zadel meteorit. Ker je servisni modul pridobival električno energijo iz gorivnih celic, so se te izklopile, in edini vir električne energije, ki je ostal, so bile baterije. Posadka je bila prisiljena v celoti izključiti komandni modul in uporabljati lunarni modul kot rešilni čoln. Če slednjega ne bi imeli, bi bila nesreča za astronavte usodna.
Ko so potrdili, da zaradi nesreče pristanek na Luni ne bo mogoč, so se strokovnjaki osredotočili na reševanje astronavtov. Padla je odločitev, da bodo Luno obkrožili, njeno gravitacijsko polje pa bo Apolla 13 usmerilo nazaj proti Zemlji. A nihče ni vedel, v kakšnem stanju je pravzaprav raketni motor na servisnem modulu, zato so se odločili, da ne bodo tvegali. Po obširni razpravi so se odločili, da bodo za ta manever uporabili raketni motor, ki se sicer uporablja za spuščanje ali pristanek lunarnega modula.
Ta je omogočal normalne življenjske razmere dvema astronavtoma v času, ko bi bila na Lunini površini, nikakor pa ne trem za kar štiri dni. Težava ni bil kisik, tega je bilo na krovu dovolj. Resna težava so bile zaloge litijevega hidroksida, ki odstranjuje izdihan ogljikov dioksid. Prvotna zaloga ni bila dovolj, da bi omogočila preživetje vseh treh članov posadke do konca poleta. Nekaj litijevega hidroksida je bilo hranjenega v komandnem modulu, a posode, v katerih je bil, so bile drugačne od tistih v lunarnem modulu in torej neuporabne.
Na srečo je strokovnjakom na Zemlji le uspelo ugotoviti, kako bi astronavti lahko povezali kvadratne posode z okroglimi posodami lunarnega modula. Ko se je Apollo 13 približal Zemlji, je najprej odvrgel servisni modul. Posadka je poročala, da je ta ostal brez celotnega tretjega sektorja, ki je med drugim vključeval gorivne celice ter rezervoarje z vodikom in kisikom.
Ko so odvrgli še lunarni modul, se je komandni s padali varno spustil v Tihi ocean, kjer ga je pozneje pobrala ladja Iwo Jima. Celotni polet je trajal pet dni in skoraj 23 ur. Posadka se je na Zemljo vrnila 17. aprila 1970. Luni se je najbolj približala na dobrih 254 kilometrov.
Astronavtom je v lunarnem modulu le uspelo namestiti posode z litijevim hidroksidom.
Apollo 13 je bil tretja odprava astronavtov na Luno, kjer naj bi pristal lunarni modul Aquarius (vodnar). Na krovu so bili trije – poveljnik James Lovell, ki je že četrtič letel v vesolje, poveljnik komandnega modula John Swigert in poveljnik lunarnega modula Fred Haise. Za Swigerta in Haisa je bila to prva pot med zvezde.
Eksplozija
Apollo 13 je na krovu nosilne rakete Saturn V poletel 11. aprila 1970. Od Zemlje je bil oddaljen že 322.000 kilometrov in sorazmerno blizu Lune, ko je dva dni po vzletu v rezervoarju številka dve v servisnem modulu eksplodiralo. Vzrok eksplozije ni bil znan in posadka je sprva menila, da jih je zadel meteorit. Ker je servisni modul pridobival električno energijo iz gorivnih celic, so se te izklopile, in edini vir električne energije, ki je ostal, so bile baterije. Posadka je bila prisiljena v celoti izključiti komandni modul in uporabljati lunarni modul kot rešilni čoln. Če slednjega ne bi imeli, bi bila nesreča za astronavte usodna.
Ko so potrdili, da zaradi nesreče pristanek na Luni ne bo mogoč, so se strokovnjaki osredotočili na reševanje astronavtov. Padla je odločitev, da bodo Luno obkrožili, njeno gravitacijsko polje pa bo Apolla 13 usmerilo nazaj proti Zemlji. A nihče ni vedel, v kakšnem stanju je pravzaprav raketni motor na servisnem modulu, zato so se odločili, da ne bodo tvegali. Po obširni razpravi so se odločili, da bodo za ta manever uporabili raketni motor, ki se sicer uporablja za spuščanje ali pristanek lunarnega modula.
Dva dni po vzletu je v rezervoarju številka dve v servisnem modulu eksplodiralo.
Ta je omogočal normalne življenjske razmere dvema astronavtoma v času, ko bi bila na Lunini površini, nikakor pa ne trem za kar štiri dni. Težava ni bil kisik, tega je bilo na krovu dovolj. Resna težava so bile zaloge litijevega hidroksida, ki odstranjuje izdihan ogljikov dioksid. Prvotna zaloga ni bila dovolj, da bi omogočila preživetje vseh treh članov posadke do konca poleta. Nekaj litijevega hidroksida je bilo hranjenega v komandnem modulu, a posode, v katerih je bil, so bile drugačne od tistih v lunarnem modulu in torej neuporabne.
Rešitev
Na srečo je strokovnjakom na Zemlji le uspelo ugotoviti, kako bi astronavti lahko povezali kvadratne posode z okroglimi posodami lunarnega modula. Ko se je Apollo 13 približal Zemlji, je najprej odvrgel servisni modul. Posadka je poročala, da je ta ostal brez celotnega tretjega sektorja, ki je med drugim vključeval gorivne celice ter rezervoarje z vodikom in kisikom.
5 dni in 23 ur je trajal polet.
Ko so odvrgli še lunarni modul, se je komandni s padali varno spustil v Tihi ocean, kjer ga je pozneje pobrala ladja Iwo Jima. Celotni polet je trajal pet dni in skoraj 23 ur. Posadka se je na Zemljo vrnila 17. aprila 1970. Luni se je najbolj približala na dobrih 254 kilometrov.
