Pralnica sanj iz legokock
Pralnice niso nujno brezoblični prostori, kjer se čas med čakanjem, da boben opere perilo, vleče kot jara kača. Ne, lahko je tudi prostor, kjer se snujejo sanje v njihovih najbolj živih barvah. Tako je prepričan britansko-nigerijski umetnik Yinka Ilori, ki je v Essexu na severu Londona s pomočjo in nasveti otrok z lokalne osnovne šole, ki jo je nekdaj tudi sam obiskoval, ustvaril živobarvno pralnico sanj. Zgrajena je iz več kot 200.000 legokock, v njej pa se ne pere perila, temveč tam oživijo sanje in tam tudi odrasli spet postanejo otroci.
Pralnica, ki je za krajši čas presenetila vse mimoidoče na ulici Bethnal Green Road, je bila na prvi pogled videti skoraj kot vsaka druga. Prostor z desetimi pralnimi stroji, odlagalno površino (za košare perila) in avtomati za pralni prašek, a s pomembno razliko že na daleč. Pozornost je vzbujala z močnimi barvami, skoraj kot da bi jo namočili v mavrico. Ob bližjem pogledu je razkrila, da je v celoti sestavljena iz legokock. Še celo avtomat za prašek je namesto slednjega izpljunil lego igračke!
Ideja za Pralnico sanj, kot jo je Yinka poimenoval, se mu je utrnila ob spominu na svoje otroštvo, ko je dolge ure prebil v pralnici, kjer so starši prali, on pa se je kratkočasil z igranjem. »Prav tam in tedaj sem lahko sanjaril o vsem, kar bi v življenju lahko dosegel. Pogosto pozabimo na te vsakdanje prostore, ki pa igrajo pomembno vlogo pri sodelovanju skupnosti, hkrati pa so tudi tisti prostor, kjer se otroci lahko srečajo, igrajo in si delijo ideje.« Prav to je s svojo pralnico, kjer se ne pere, poskušal ponazoriti. Ustvaril je kraj, kjer na težave vsakdana lahko pozabijo tako otroci kot odrasli ter se prepustijo igri in sanjarjenju. »Želim jih spomniti, da lahko sanjarijo in dajo duška ustvarjalnosti prav povsod,« pravi, zato Pralnica sanj ni prostor, kjer bi si le napasli oči, temveč lahko obiskovalci zidove, stroje in druge stvaritve tudi razstavljajo in na novo sestavljajo. Se igrajo. Ustvarjajo. In sanjajo.
