Prebivalci se ne dajo, voda je pomembnejša od zlata

Pogosto lahko slišimo, ko kdo reče nafti črno zlato ali pa da je pravo zlato rešilna naložbena bilka za krizne čase. A v zadnjih letih je mogoče vse pogosteje slišati in brati trditve, da je ob naraščajočem segrevanju ozračja pravo zlato za človeštvo pravzaprav voda, tista snov, ki je v več kot 80 odstotkih tudi v našem telesu, brez katere človek ne bi preživel prav dolgo, največ teden dni.

Daleč od reflektorjev svetovnih medijev, na južnem Kavkazu, že nekaj časa poteka zelo zanimiva bitka, povezana tako z vodo kot z zlatom. Mesto Jermuk je armensko zdravilišče, znano po zdravilnih izvirih podzemne vode, atraktivni okolici s številnimi slapovi in na splošno je v okolici zdraviliškega mesta zelo veliko vodotokov. Vse do junija predlani je bilo v tistih krajih bolj ali manj idilično.

Takrat pa je rudarska družba Lydian International, ki je registrirana na britanskem otoku Jersey, znani davčni oazi v Rokavskem prelivu, začela priprave na odprtje rudnika zlata v gori Amulsar nad Jermukom. Zato že več kot leto dni v okolici potekajo protesti lokalnega prebivalstva in ljubiteljev narave iz vse Armenije, ki ostro nasprotujejo začetku iskanja zlata v njihovih hribih. Vse noči in dneve blokirajo pristopne ceste do predvidenega rudnika in s tem preprečujejo, da bi Lydian International začel eksploatacijo zlate rude.
 

Vroča politična žemljica

Zadeva je postala v Armeniji tudi p olitično zelo vroča, saj je pred letom dni na oblast prišel Nikol Pašinjan, voditelj lanskih protestov proti oblasti dolgoletnega predsednika Serža Sarksjana, ki je na čelu republikanske stranke vladal v Armeniji več kot deset let. V le desetih dneh glasnih, a miroljubnih množičnih demonstracij so pred letom dni ljudje v Erevanu, armenskem glavnem mestu, pod vodstvom Pašinjana oblast pripravili do tega, da je odstopil predsednik Sarksjan in preklical sprejem ustavnih sprememb, po katerih bi se iz predsednika države prelevil v predsednika vlade in obdržal oblast še za štiri leta.

Pašinjan sicer ni bil kakšen poseben novinec na armenskem političnem prizorišču, ko je stopil v ospredje lanskih demonstracij proti tedanji oblasti. Nekdanji novinar in urednik najbolj branega dnevnika Hajkakan Žamanjak je bil nekaj let najostrejši kritik korupcije v državi. Leta 2000 je bil na več procesih obsojen zaradi žalitev in klevetanja različnih armenskih veljakov, štiri leta pozneje pa je imel srečo, da je bil še v uredništvu, ko je njegov avto v sumljivih okoliščinah eksplodiral pred zgradbo časopisa.

In zdaj protestniki od Pašinjana kot predsednika vlade zahtevajo, naj se opredeli tudi do spornega rudnika zlata, saj naj bi vse pomembne odločitve o njegovem odprtju dosegla še prejšnja oblast nekdanjega predsednika Sarksjana. Pašinjan je za zdaj še tiho in se noče postaviti niti na eno niti na drugo stran.


Zato protestniki, ki zapirajo poti do gore Amulsar in nesojenega rudnika zlata, od svojega premiera pričakujejo in zahtevajo, naj se postavi na njihovo stran. Ta še previdno molči in obljublja, da bo vlada najprej pozorno proučila vse dokumente za gradnjo rudnika zlata, šele nato naj bi se odločili, kako in kaj.
 

Simbol koruptivnega režima

Na eni strani ljudje, ki so sodelovali v lanski žametni revoluciji, rudnik vidijo kot simbol prejšnjega koruptivnega režima, po drugi pa nekateri novi oblastniki in tudi posamezni armenski ekonomisti in podjetniki odprtje novega rudnika zlata vidijo kot največjo tujo naložbo v Armeniji v zadnjih dvajsetih letih. Kot zatrjujejo poznavalci razmer, se ta najjužnejša kavkaška republika nikoli ni gospodarsko pobrala po propadu Sovjetske zveze.


Šele s pomočjo nekaterih evropskih in svetovnih razvojnih agencij so pred petimi leti odkrili ekologijo in odločili so se za podporo zelenemu gospodarstvu. Armenija je tradicionalna pridelovalka marelic, vendar so po starodavni metodi pri sušenju marelic uporabljali žveplo, kar ni najbolj ekološko početje. Zato so v zadnjem času začeli vlagati v sušilnice, kjer uporabljajo vodno paro, kar jim omogoča, da sušene marelice označijo kot bio. In ker pri pridelavi in predelavi igra voda pomembno vlogo, so se Armenci zdaj uprli tudi odprtju rudnika zlata.
 

Pritisk države

Predvsem jih je zmotil način, kako so se v mednarodni rudarski družbi Lydian sploh lotili projekta gradnje rudnika zlata. Že približno osem let pred nameravanim odprtjem rudnika so ob podpori koruptivnih oblastnikov poskušali z območja pregnati lokalno prebivalstvo, ki se je večinoma preživljalo z rejo govedi in ovac. Oblast jih je, ne da bi navedli pravi vzrok, postavila pred dejstvo: ali se preselite in prodate živino ali pa vam bomo podržavili nepremičnino zaradi višjega, državnega interesa.

»Ljudje nenadoma niso vedeli, kaj naj naredijo, nekako si niso znali predstavljati, da bi morali kar naenkrat, tako z lepega, prenehati dejavnost, s katero so živeli in na katero so bili že stoletja navajeni,« je za Deutsche Welle razlagal eden od voditeljev upora proti rudniku zlata Aharon Arsenjan.


Ko so leta 2017 prišli prvi delavci Lydiana in začeli priprave za odprtje rudnika, so okoliški prebivalci opazili, da so se nenadoma nad njihovimi kraji začeli pojavljati veliki oblaki prahu, ki jih prej ni bilo nikoli. Bolj ko so dela napredovala, pogosteje do prebivalci zdraviliškega kraja Jermuk in okoliških vasi zaznavali, da jim iz vodovodnih pip teče umazana in blatna voda. In tudi, je še razlagal Arsenjan, kmetov ni bilo treba več siliti, naj opustijo živinorejo, saj je zaradi prahu, ki je prekrival travo, živina ni hotela več jesti.
 

Prestolnica vode

Prebivalci Jermuka in okolice, ki zdaj blokirajo dostope do načrtovanega rudnika, pravijo, da je njihovo mesto prestolnica armenske vode, ki jo bo rudnik uničil. Ta namreč leži v povodju rek Arpa in Vorotan, ki se izlivata v jezero Sevan. To pa je glavni vodni vir za večino Armenije. Tudi okoljevarstveniki iz Armenske okoljske fronte (AEF) pravijo, da je od kakovosti vode v jezeru Sevan odvisen celotni armenski biosistem. Lahko ogrozi tudi obstoj nekaterih redkih živalskih vrst, med katerimi je zelo redki kavkaški leopard.

V družbi Lydian pravijo, da ne odstopajo od zavez, ki so jih leta 2016 zapisali v svojih okoljevarstvenih dokumentih, ki jih je tudi obravnavala takratna armenska oblast in v katerih, so obljubili, bodo vse odpadne vode iz rudnika prečiščevali, zato bo njihov vpliv na širše okolje minimalen. Prav tako naj bi bili drugi okoljski vplivi – hrup in prah v okvirih dovoljenega. Obljubili so tudi, da bodo pomagali pri oblikovanju novega armenskega nacionalnega parka.
 

Voda je naše zlato

A posamezni strokovnjaki, ki se dobro spoznajo na procese pridobivanja zlata, dvomijo o teh obljubah Lydiana. Armensko-ameriški strokovnjak za geokemijo Harout Bronozian pravi, da so v družbi Lydian, v kateri naj bi imeli delnice tudi nekateri vidnejši člani nekdanje armenske vlade, zelo podcenjevali okoljske učinke projekta.


Bronozian trdi, da bodo kemične spojine, ki jih uporabljajo pri pridobivanju, zlasti arzen in cianidi, skoraj zagotovo onesnažile jezero Sevan in druge vodne vire v okolici, to pa lahko na dolgi rok pomeni nevarnost tako za človeška življenja kot za ribe in drugo vrsto življenja v jezeru. Izrazil je dvom o tem, da so pri načrtovanju rudnika spoštovali prav vse armenske pa tudi evropske okoljevarstvene zahteve in predpise.


Lanska žametna revolucija v Erevanu je spodbudila prebivalstvo Jermuka, da so se z blokadami uprli projektu rudnika zlata projekta. Zdaj upajo, da jim bo uspelo – tako kot je prebivalcem Erevana uspelo zrušiti oblast skorumpiranega predsednika Serža Sarksjana – z geslom Voda je naše zlato pridobiti na svojo stran čedalje več prebivalcev Armenije.

Vsakič, ko poskuša Lydian s pravnimi sredstvi preprečiti blokade okoli rudnika in policisti poskušajo odstraniti barikade, se te znova pojavijo in na njih je čedalje več ljudi.