Pred 50 leti so na Luni nabirali kamne in prah

V sredo bo minilo natanko pet desetletij, odkar se je Apollo 16 po pristanku na Luni varno vrnil domov. Bil je to deseti polet s človeško posadko iz programa Apollo ter peta odprava, katere naloga je bila pristanek na našem edinem naravnem satelitu ter njegovo raziskovanje. Posadka je dobila pomembno nalogo, in sicer so bili prvi, ki so se lotili raziskovanja Luninih višavij, natančneje višavja Descartes. Z njegove površine so zbrali ogromno vzorcev, s pomočjo katerih bi strokovnjaki potrdili ali ovrgli domnevo, da naj bi bile te gore pravzaprav ognjeniki.

Posadko so sestavljali trije astronavti. Poveljnik je bil izkušeni astronavt John Young, ki je pred tem v vesolje potoval že trikrat, lunarni modul je pilotiral Charles Duke, zanj je bil to prvi polet v vesolje, enako kot za poveljnika komandnega modula Kena Mattinglyja.

Trk ni bil uspešen

Iz Kennedyjevega vesoljskega središča na Floridi so svojo pot proti Luni začeli 16. aprila 1972, misija pa je trajala 11 dni. Uspešno se je končala 27. aprila 1972. Young in Duke sta na površini Lune prebila 71 ur in v tem času opravila tri vesoljske sprehode, med katerimi sta jo raziskovala kar 20 ur in 14 minut ter zbrala 96 kilogramov različnih vzorcev, ki so jih nato tudi pripeljali na Zemljo.

Medtem ko sta Young in Duke po Lunini površini nabirala vzorce, pa je njun kolega krožil okoli nje in čakal, da spet priletita do komandnega modula. Preden bi vanj lahko vstopila in s seboj prinesla vzorce, pa je bilo potrebnih kar nekaj zapletenih manevrov, da se je njuno plovilo lahko združilo z modulom. Prazni lunarni modul so nato pred vrnitvijo domov odklopili in želeli usmeriti proti površini Lune, kjer naj bi se raztreščil, a trk zaradi napake ni bil uspešen in prazni modul je še približno eno leto ostal v njeni orbiti, preden je padel na Lunino površino.

Trojica astronavtov je v Lunino orbito spustila tudi mali satelit, ki bi strokovnjakom prav tako pomagal preučevati njeno površino, nato pa so začeli potovanje proti Zemlji. Še prej pa je bilo treba z zunanjega dela servisnega modula pobrati kasete s posnetki, da te po vstopu v Zemljino atmosfero ne bi zgorele. Odgovorno nalogo so zaupali Mattinglyju, ki je tako zunaj plovila na višini 310.000 kilometrov nad površjem našega planeta preživel kar eno uro.

Kapsula Apolla 16 je v Zemljino atmosfero vstopila s hitrostjo okrog 11 kilometrov na sekundo, nato so se odprla padala in manj kot 14 minut po vstopu v atmosfero je ekipa uspešno pristala na gladini Tihega oceana.