TITOVA SMRT
Pred smrtjo Tito grozil s pištolo, če mu bodo odrezali nogo
Nekdanji zdravnik pokojnega Josipa Broza Tita je prepričan, da bi maršal živel dlje, če ne bi bil trmast.
Odpri galerijo
Operaciji se je dolgo upiral, češ da je bil rojen z dvema nogama in da noče umreti kot pohabljenec. FOTO: Youtube, posnetek zaslona
Josipa Broza Tita je pred novoletnimi prazniki leta 1979 prizadela embolija leve noge, a tega pred javnostjo ni pokazal. Prvega januarja se je udeležil tradicionalnega kosila z najpomembnejšimi jugoslovanskimi politiki in ob tej priložnosti izrazil upanje, »da bomo tudi prihodnje leto pričakali skupaj«. Čez dva dni so ga sprejeli v ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru.
Zdravnik Milomir Stanković je bil osebni zdravnik Tita, ko se je ta zdravil v Ljubljani, in ena redkih prič poslednjih dni jugoslovanskega maršala. Svoje spomine na tiste dni je prvič objavil šele leta 2016 v knjigi Tito med življenjem in smrtjo, a njegovi zapisi in spomini so še danes aktualni.
Stankovićeva naloga je bila, da je bil prisoten ob Titu in zapisoval vse spremembe na telesu Tita, komentarje in diagnoze zdravnikov. O zdravljenju Tita se ni smelo govoriti. »Njegovo zdravljenje smo skrbno varovali. Nekoč je na Brdo pri Kranju na obisk prišla moja soproga in ji nisem smel povedati, da bomo naslednjega dne Titu amputirali nogo. Nikoli se zares ni vedelo, kdo vse prisluškuje pogovoru,« je povedal Stanković in dodal, da so jim tudi v bolnišnici govorili, naj ne hitijo po hodnikih, da ne bi novinarji, ki so kukali skozi okna, pomislili na to, da se dogaja nekaj urgentnega.
Stanković je prvi opazil, da s Titovo nogo nekaj ni v redu. »To ni bila diabetična noga, ki jo je imel Tito od kolena navzdol. Na stegnu je imel zamašene žile (okluzivna angiopatija), ki so nogi dovajale kri. Tita so poskušali prepričati, naj pristane na operacijo, a je predolgo časa čakal. Nenehno naj bi govoril, naj še malo počakajo, da bo bolezen minila.«
Po hudih bolečinah je sprevidel, da bo treba vendarle sklicati konzilij. Po nasvetu slavnega ameriškega kirurga Michaela DeBakeyja in ruskega specialista Marata Knjazeva so poskušali najprej pomagati z žilnim obvodom, a ker ta poseg ni prinesel želenih rezultatov, je 20. januarja prišlo sporočilo, da so mu amputirali levo nogo, saj bi sicer umrl za gangreno. Operaciji se je dolgo upiral, češ da je bil rojen z dvema nogama in da noče umreti kot pohabljenec. Na koncu, tako rekoč zadnji trenutek, pa je na poseg le pristal. Knjazev je bil tisti, ki je vseskozi govoril, da je terapija dobra in da je treba nogo le nadzirati, DeBakey pa je menil, da bi jo morali odrezati.
»Povedal nam je: 'Če bom ostal brez noge, bom naredil samomor.' Ko je moral nujno na operacijo, so pištolo, ki jo je hranil v svoji torbici, umaknili. Nihče mu ni upal povedati, da bomo morali nogo amputirati, temveč smo podaljševali neučinkovito terapijo s tabletami v nedogled. In to je trajalo toliko časa, dokler se mu noga ni posušila. Ko je do tega prišlo, je zastrupila organizem,« je razkril Stanković, ki je prepričan, da je bila velika napaka, da se maršalu nihče ni upal zoperstaviti in da so ga zdravili s tabletami in ne kirurško. »Tisto arterijo bi zlahka odmašili. To bi lahko jaz naredil, a nisem imel podpore in tudi Tito mi tega ne bi dovolil.«
Ko je Tito spoznal, da mu ni pomoči, so bile njegove zadnje besede: »Kaj bi vse to moralo pomeniti!« »Ali se je to navezovalo na nekatere odločitve, ki jih je sprejel zadnji hip, ali na zdravnike, ki so mu obljubljali, da bo terapija uspela, ne vem,« pravi Stanković. Sredi februarja 1980 Tito ni mogel več govoriti in je bil do konca življenja v umetni komi.
Od februarja do smrti, 4. maja 1980, je prejemal intenzivno terapijo, ki ga je ohranjala pri življenju. Zdravnikom je uspelo, da so kolikor toliko poskrbeli za dotok krvi v vitalne organe, pri čemer pa se niso mogli izogniti stalnim zamašitvam žil, je nekoč zapisal zgodovinar Jože Pirjevec. Tita so po njegovih besedah priključili na umetne ledvice, umetna pljuča, od katerih je Tito ostal odvisen »nenavadno dolgo časa«. »Pojavile so se tudi težave z jetri, kar je povzročilo zlatenico. Na koncu je smrt nastopila zaradi razpada perifernega krvnega sistema in zastoja srca. Pri obdukciji so med drugim v želodcu odkrili tumor, ki je bil verjetno benigen, toda velik kot kokošje jajce. V poročilu so zapisali, da je zaradi bolezni prišlo do tolikšnih sprememb, 'kakršnih skoraj nikoli ni zaslediti pri drugih pacientih',« je zapisal zgodovinar.
Zdravnik Milomir Stanković je bil osebni zdravnik Tita, ko se je ta zdravil v Ljubljani, in ena redkih prič poslednjih dni jugoslovanskega maršala. Svoje spomine na tiste dni je prvič objavil šele leta 2016 v knjigi Tito med življenjem in smrtjo, a njegovi zapisi in spomini so še danes aktualni.
Dolgo varovana skrivnost Titovih poslednjih dni
Stankovićeva naloga je bila, da je bil prisoten ob Titu in zapisoval vse spremembe na telesu Tita, komentarje in diagnoze zdravnikov. O zdravljenju Tita se ni smelo govoriti. »Njegovo zdravljenje smo skrbno varovali. Nekoč je na Brdo pri Kranju na obisk prišla moja soproga in ji nisem smel povedati, da bomo naslednjega dne Titu amputirali nogo. Nikoli se zares ni vedelo, kdo vse prisluškuje pogovoru,« je povedal Stanković in dodal, da so jim tudi v bolnišnici govorili, naj ne hitijo po hodnikih, da ne bi novinarji, ki so kukali skozi okna, pomislili na to, da se dogaja nekaj urgentnega.
Josipa Broza Tita so se zdravniki bali. FOTO: arhiv
Tito se je operaciji predolgo upiral, strah ga je bilo, da bi ostal brez noge
Po hudih bolečinah je sprevidel, da bo treba vendarle sklicati konzilij. Po nasvetu slavnega ameriškega kirurga Michaela DeBakeyja in ruskega specialista Marata Knjazeva so poskušali najprej pomagati z žilnim obvodom, a ker ta poseg ni prinesel želenih rezultatov, je 20. januarja prišlo sporočilo, da so mu amputirali levo nogo, saj bi sicer umrl za gangreno. Operaciji se je dolgo upiral, češ da je bil rojen z dvema nogama in da noče umreti kot pohabljenec. Na koncu, tako rekoč zadnji trenutek, pa je na poseg le pristal. Knjazev je bil tisti, ki je vseskozi govoril, da je terapija dobra in da je treba nogo le nadzirati, DeBakey pa je menil, da bi jo morali odrezati.
Grozil je s samomorom, na koncu se mu je noga posušila
»Povedal nam je: 'Če bom ostal brez noge, bom naredil samomor.' Ko je moral nujno na operacijo, so pištolo, ki jo je hranil v svoji torbici, umaknili. Nihče mu ni upal povedati, da bomo morali nogo amputirati, temveč smo podaljševali neučinkovito terapijo s tabletami v nedogled. In to je trajalo toliko časa, dokler se mu noga ni posušila. Ko je do tega prišlo, je zastrupila organizem,« je razkril Stanković, ki je prepričan, da je bila velika napaka, da se maršalu nihče ni upal zoperstaviti in da so ga zdravili s tabletami in ne kirurško. »Tisto arterijo bi zlahka odmašili. To bi lahko jaz naredil, a nisem imel podpore in tudi Tito mi tega ne bi dovolil.«
To so bile njegove zadnje besede ...
Ko je Tito spoznal, da mu ni pomoči, so bile njegove zadnje besede: »Kaj bi vse to moralo pomeniti!« »Ali se je to navezovalo na nekatere odločitve, ki jih je sprejel zadnji hip, ali na zdravnike, ki so mu obljubljali, da bo terapija uspela, ne vem,« pravi Stanković. Sredi februarja 1980 Tito ni mogel več govoriti in je bil do konca življenja v umetni komi.
Tito kot medicinski čudež
Od februarja do smrti, 4. maja 1980, je prejemal intenzivno terapijo, ki ga je ohranjala pri življenju. Zdravnikom je uspelo, da so kolikor toliko poskrbeli za dotok krvi v vitalne organe, pri čemer pa se niso mogli izogniti stalnim zamašitvam žil, je nekoč zapisal zgodovinar Jože Pirjevec. Tita so po njegovih besedah priključili na umetne ledvice, umetna pljuča, od katerih je Tito ostal odvisen »nenavadno dolgo časa«. »Pojavile so se tudi težave z jetri, kar je povzročilo zlatenico. Na koncu je smrt nastopila zaradi razpada perifernega krvnega sistema in zastoja srca. Pri obdukciji so med drugim v želodcu odkrili tumor, ki je bil verjetno benigen, toda velik kot kokošje jajce. V poročilu so zapisali, da je zaradi bolezni prišlo do tolikšnih sprememb, 'kakršnih skoraj nikoli ni zaslediti pri drugih pacientih',« je zapisal zgodovinar.
