Pred več kot 50 leti je bil ustreljen sredi Chicaga

IDRIJA – »Sanjam, da bodo moji štirje otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, temveč po njihovem značaju,« so najbolj znane besede vodje ameriškega boja za državljanske pravice Martina Luthra Kinga. Za svoja prizadevanja je leta 1964 dobil Nobelovo nagrado za mir. Štiri leta pozneje, 4. aprila 1968, ga je v Memphisu, ko je stopil na balkon hotelske sobe, ustrelil rasist James Earl Ray.

Dan pozneje so bile ZDA v plamenih. Nasilje so zabeležili v 85 večjih ameriških mestih, 30 ljudi je bilo ubitih in najmanj 2000 ranjenih. Najhuje je bilo v Chicagu, kjer je bilo 11 smrtnih žrtev in več kot 2000 aretiranih.

Skozi dimno zaveso

Tisto jutro je bilo nadvse spokojno. Kazalo je na lep pomladni dan. Trate, razvrščene po okrožju West Side, so oddajale prijeten videz. Šele po zadnji šolski uri so se začele pri tedanjem Civic Centru zbirati skupinice srednješolcev. Prav nihče ni verjel, da jim bo v pičli uri uspelo razbiti izložbena okna šestih trgovin na ulici Madison Street. Prihiteti je morala specialna policijska enota, da vse bolj razgreto množico pri priči razžene. A se je njihov namen popolnoma izjalovil, vodja enote je že ob dveh popoldne zahteval pomoč Nacionalne garde. Pol ure pozneje je Chicago gorel.

V eni izmed prvih patrulj je bil tudi Slovenec Friderik Pirjevec. Svojo izmeno je začel ob 15. uri. Na ulici Madison Street je bilo neznosno in divje. Ko se je približeval, je tedaj 32-letni Pirjevec, čigar otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna, nekajkrat ustrelil v zrak. Srce mu je razbijalo. »Nič drugega ti ne preostane, kot da opraviš svojo dolžnost in spoštuješ ukaze. Če je bilo ukazano streljati, si pač streljal, res, ne vem, kako drugače bi lahko ukrepal!« je začel kar malce togoten po 50 letih razpredati Pirjevec, ki je smel potem iz prve vrste spremljati izredno stanje, ki je za nekaj časa iztirilo velike ZDA.

Pirjevec, se spominja, je s sodelavcem sedel v policijski avto in se zapeljal skozi gosto dimno zaveso, za katero so divjale plenilske horde. Njegov policijski radio je kar naprej poročal o novih strelskih obračunih. A policista se za to nista zmenila, raje sta nadaljevala patruljiranje, s svojo prisotnostjo sta hotela obnorele posameznike odvrniti od kaznivih dejanj. »Ko se odločiš, da boš nekoga pridržal, namreč traja in traja, da se uredijo vsi papirji, časa pa takrat ni bilo, pred očmi sem imel le, kako preprečiti še večjo škodo,« pove slovenski izseljenec.

Ustreljen v komolec

Še več, tik pred koncem izmene je bil Pirjevec ustreljen v komolec. Ravno je nameraval do matične policijske postaje Fillmore, stopal je proti službenemu vozilu, ko je nekdo nameril vanj. Prvi strel ga je zadel v komolec, drugi je šel le za las mimo. »Imel sem veliko srečo,« se še danes zaveda. »Ko so me še tisti večer spustili iz bolnišnice, sem zavil naravnost v gostilno …«
Pirjevec ima danes 82 let. Mladost je preživel v Idriji v silni revščini, brez ogrevanja in sanitarij. Ko je postal polnoleten, je odšel s trebuhom za kruhom. Čeprav se je čez lužo sprva prijavil v vojsko, je po naključju postal policist. »Na preizkus sem se resda prijavil, a z veliko figo v žepu,« se je nasmehnil. Do upokojitve je deloval v eni izmed najbolj nasilnih in zločinskih sosesk – Fillmore, okolju, kjer so policisti drug za drugim zahtevali premestitev. »Nemara sem tako dolgo zdržal tudi zato, ker nikoli nisem želel biti nad ljudmi ...« Tudi tistemu, ki ga je ustrelil, je že zdavnaj odpustil. Zdaj uživa zasluženo penzijo v umirjenem in očarljivem chicaškem predmestju Homer Glen.

Živa zgodovina

V okrožju West Side, predvsem okoli Madison Street, Roosevelt Road in 63. ulice, je po koncu izrednega stanja sledil – pravi sodni dan. Vse je bilo razdejano, vse v ruševinah in pepelu. Mnogi so upali in verjeli, da bodo njihove soseske v naslednjih letih obnovili. Pa se to ni zgodilo. Uničeni žepi sosesk predstavljajo živo zgodovino. Še danes so jasno vidne številne brazgotine takratnih nemirov, ki še vedno opozarjajo na obsedno stanje izpred pol stoletja. V določenih predelih, v North Lawndaleu in East Garfield Parku, se je čas že zdavnaj zaustavil. »Po nemirih je ostalo, kot je bilo,« je potrdila temnopolta Betty Johnson, domačinka, ki je bila med nemiri stara 16. Razdejanje je prestrašilo številna lokalna podjetja, vsa po vrsti so zapustila območje in se nikoli več vrnila. Za seboj so pustila puščavo, kjer dobro uspeva samo še brezposelnost, da drugih socialnih problemov niti ne omenjamo.
Nedavno tega je West Side obiskal nekdanji senator Fred Harris, bil je član znamenite komisije, ki je proučevala takratne nerede, in se na lastne oči prepričal, da so določeni predeli še vedno opustošeni. Zgroženo je ugotovil, da so črnske soseske v Chicagu danes celo na slabšem, kot so bile leta 1968. Seznanili so ga z informacijo, da sta North Lawndale in East Garfield Park izgubila kar dve tretjini prebivalstva, kdor je le mogel, je zapustil to neperspektivno in pozabljeno okolje. Tisti, ki so ostali, so samo še revnejši. Če je leta 1970 povprečni dohodek tamkajšnjega gospodinjstva znašal 31.000 dolarjev, je ta zdaj že pod 24.000.