Prepovedali oblačenje v ameriške vojake

Günther Schabowski je okleval, se popraskal po glavi, nataknil očala in brskal po zapiskih. Kot bi poskušal razumeti, kaj piše, da bi novinarki odgovoril na vprašanje o tem, kdaj bodo začeli veljati ukrepi, ki odpravljajo omejitve potovanja Vzhodnih Nemcev v tujino, tudi v zahodni del Berlina. »Kolikor vem, takoj zdaj,« je vendarle odgovoril. Bil je 9. november 1989. Vlak zgodovinskih sprememb je v tistem trenutku zapeljal s perona. Schabowski, član politbiroja vzhodnonemške komunistične stranke in njen predstavnik, je v tistem trenutku oznanil padec berlinskega zidu. Nekaj novinarjev, prepričanih, da gre za še eno dolgočasno birokratsko novinarsko konferenco, ni moglo verjeti svojim ušesom. Zdelo se je, kot da je Schabowski besede izrekel kar tako, nepripravljen na novinarsko vprašanje.



Še 30 let pozneje traja debata, ali je bil nenaden padec zidu, uvod v razpad vzhodnega bloka, naključje, posledica lapsusa. Morda rezultat nesporazuma med komunistično hierarhijo, presenečeno nad razvojem dogodkov, ali preračunljiva gesta oblastnikov, ki so spoznali, da so na koncu poti? Schabowski je moral v živo na televiziji razložiti nove ukrepe o potovanju. Ideja je bila, da se dopustijo nadzorovana potovanja z obveznim vizumom, ne pa da se čez noč poruši zid, z njim vred pa tudi Vzhodna Nemčija oziroma Nemška demokratična republika.

A vrnitve nazaj ni bilo več. Po njegovem govoru na konferenci je več tisoč Berlinčanov pohitelo k zidu, dolgemu 150 kilometrov, ki je med letoma 1961 in 1989 ločeval Berlin na vzhodni in zahodni del. Pohiteli so k mejnim prehodom in zahtevali njihovo odprtje. Obmejna vojska še ni bila obveščena o odprtju meja, a so pod pritiskom množice do 23. ure odprli prehod Bornholmer Strasse, pozneje pa še druge. V poznih večernih urah so ljudje odprtje spremljali po televiziji, mnogo pa se jih je odpravilo k prehodom. Zahodnjaki so odprtih rok sprejemali rojake iz vzhodnega dela mesta, večina gostiln v bližini je delila brezplačno pivo, na Kurfürstendammu se je zbirala množica voznikov, ki so trobili v pozdrav. V 500 kilometrov oddaljenem Bonnu, takratni prestolnici zahodne Zvezne republike Nemčije, so v parlamentu prekinili sejo in spontano zapeli himno. Vse televizijske postaje so tistega večera v posebnem programu poročale o Berlinčanih, ki »plešejo na zidu pred Brandenburškimi vrati in slavijo konec nekega obdobja«. Prav tam, pred Brandenburškimi vrati, bo v soboto vrhunec praznovanja 30. obletnice padca zidu, zgodovinskih dogodkov pa se pod geslom 30 let mirne revolucije in padca zidu na sedmih zgodovinskih krajih spominjajo z 200 dogodki, od koncertov do razstav. Danes je od berlinskega zidu ostalo le malo, najbolj znan ostanek stoji med Hauptbahnhofom in Oberbaumbrückejem, je državni spomenik. Sled, kjer je stal zid, je ponekod še vedno dobro vidna, večinoma tam vodi kolesarska steza.



Mimogrede, v Berlinu so igralcem prepovedali preoblačenje v ameriške vojake in poziranje s turisti na znameniti nadzorni točki Checkpoint Charlie, nekdanjem prehodu, ki je ločeval vzhodni in zahodni del mesta. Berlinski mestni očetje menijo, da igralci izkoriščajo turiste, saj fotografiranje zaračunavajo. Zato so odvzeli dovoljenje za nastop skupini Dance Factory, čeprav njeni člani trdijo, da so sprejemali le prostovoljne prispevke. A so v turiste preoblečeni policisti ugotovili, da v resnici skupina za fotografijo računa štiri evre, tiste, ki jim nočejo plačati, pa zmerjajo.