EVAKUACIJA OTROK
Pretresljive izpovedi vzgojiteljic: Otroci so ravno zaspali, bili so bosi, ko je zatreslo
Objavljamo pričanja vzgojiteljic iz Hrvaške, ki so v potresu iz vrtcev evakuirale otroke.
Odpri galerijo
Petrinja. FOTO: Damir Krajac/CROPIX
V torek, 29. decembra, ob 12.19 je osrednjo Hrvaško zadel rušilni potres. Vzgojiteljice, ki so delale v vrtcih, so na facebooku v skupini, namenjeni za vse vzgojitelje na Hrvaškem, objavile svoja pričevanja.
Nekaj zapisov objavljamo v celoti.
»Šele uvajala sem se v delo vzgojiteljice. Torka ne želim nikoli več doživeti. Vsa lesena konstrukcija na stropu, visokem štiri metre, se je gugala. Stvari so padale s polic, odmev katastrofe pa je bil grozljiv. Otroci so ravno zaspali. Najprej sem pomislila, da bo kmalu minilo. Še sama si ne morem pojasniti teh sekund. Vlekle so se kot leta. Izstopila sem na hodnik po pomoč, še sama ne vem, po kaj. Del sekunde in vedela sem. Če bo vse to padlo na otroke, bom tudi jaz z njimi. Budile smo jih, jih tako na pol v snu in zmedene pošiljale na teraso. Tekle smo po bunde in jih oblačile brez reda in pameti. Otroci so jokali. Mi nismo. Samo iz ležalnika jih je treba zbuditi in jih poslati ven. Tega strahu ne privoščim nikomur. Človek se boji za svoje otroke. Ampak ta strah se množi s številom otrok, ki so nam bili zaupani. Zato naslednjič, ko nam boste rekli, da dobivamo plačo na lepe oči in da je visoka, da so naši otroci privilegirani, mi pa, da ne delamo ničesar in se samo igramo … Še enkrat prej razmislite. Niti enemu otroku v razrušenem delu naše domovine ni bilo nič. Ker so imeli vzgojitelje, ki so dobro reagirali, ker so dali vse od sebe, da bi bili otroci na varnem. Ker bi tudi s svojim življenjem zaščitili otroke. Pika. Šele danes sem si dovolila solze. Šele danes sem vse skupaj dojela. Če bi se samo enemu otroku zgodilo kar koli, bi od žalosti umrla.« M
»V trenutku potresa sem bila sama v skupini z osmimi jasličarji in večina je že spala. Prve misli, ki so me prešinile, so bile 'to se ne dogaja', in nato 'kaj bom zdaj?'. Mislim, da je to trajalo celo večnost, vse dokler mi kolegica ni prišla v igralnico pomagat zbuditi otroke. Skupaj sva jih oblekli in odšli smo ven. Hvala ji! Nikoli ne bom mogla povedati, koliko mi je pomenilo, da se je pojavila tam. Zagotovo pa na potres nisem bila pripravljena!« Iva
»V vrtcu je bilo 12 jasličarjev in 16 otrok, starih dve in tri leta. Pripravljeni so bili za spanje, vsi v ležalnikih in oblečeni le v majice in žabice. V trenutki potresa smo se premaknili pod podboje in otroke pozivali, naj pridejo k zidu. Takoj po tresenju smo odhiteli ven, zaviti v odeje. Jaz sem jih vseskozi pozivala, naj pridejo na sprehod, ker da je zunaj lepo in moramo hitro ven. K sebi mečem čeveljce, nosim nekaj otrok in jih posedam na klopco pred stavbo. Ko smo jih evakuirali, smo odšli na varno zbirno mesto, kjer smo se prešteli. K sreči smo imeli pri roki večji voziček, kamor smo posedli večino otrok. Otroci, večinoma ogrnjeni le v odeje in bosi, me pa v coklah brez vsega ... In tako smo zunaj stali dve uri, vse dokler po otroke niso prišli starši. Ne vemo, kje so starši, tolažimo jokajoče otroke, medtem ko smo bile tudi same na robu solz. Starši so se nam naslednji dan zahvalili, da otroci niso občutili stresa, otroci pa govorili, kako je teta rekla, da gredo na sprehod.« Mihalea
Nekaj zapisov objavljamo v celoti.
»Šele uvajala sem se v delo vzgojiteljice. Torka ne želim nikoli več doživeti. Vsa lesena konstrukcija na stropu, visokem štiri metre, se je gugala. Stvari so padale s polic, odmev katastrofe pa je bil grozljiv. Otroci so ravno zaspali. Najprej sem pomislila, da bo kmalu minilo. Še sama si ne morem pojasniti teh sekund. Vlekle so se kot leta. Izstopila sem na hodnik po pomoč, še sama ne vem, po kaj. Del sekunde in vedela sem. Če bo vse to padlo na otroke, bom tudi jaz z njimi. Budile smo jih, jih tako na pol v snu in zmedene pošiljale na teraso. Tekle smo po bunde in jih oblačile brez reda in pameti. Otroci so jokali. Mi nismo. Samo iz ležalnika jih je treba zbuditi in jih poslati ven. Tega strahu ne privoščim nikomur. Človek se boji za svoje otroke. Ampak ta strah se množi s številom otrok, ki so nam bili zaupani. Zato naslednjič, ko nam boste rekli, da dobivamo plačo na lepe oči in da je visoka, da so naši otroci privilegirani, mi pa, da ne delamo ničesar in se samo igramo … Še enkrat prej razmislite. Niti enemu otroku v razrušenem delu naše domovine ni bilo nič. Ker so imeli vzgojitelje, ki so dobro reagirali, ker so dali vse od sebe, da bi bili otroci na varnem. Ker bi tudi s svojim življenjem zaščitili otroke. Pika. Šele danes sem si dovolila solze. Šele danes sem vse skupaj dojela. Če bi se samo enemu otroku zgodilo kar koli, bi od žalosti umrla.« M
»V trenutku potresa sem bila sama v skupini z osmimi jasličarji in večina je že spala. Prve misli, ki so me prešinile, so bile 'to se ne dogaja', in nato 'kaj bom zdaj?'. Mislim, da je to trajalo celo večnost, vse dokler mi kolegica ni prišla v igralnico pomagat zbuditi otroke. Skupaj sva jih oblekli in odšli smo ven. Hvala ji! Nikoli ne bom mogla povedati, koliko mi je pomenilo, da se je pojavila tam. Zagotovo pa na potres nisem bila pripravljena!« Iva
»V vrtcu je bilo 12 jasličarjev in 16 otrok, starih dve in tri leta. Pripravljeni so bili za spanje, vsi v ležalnikih in oblečeni le v majice in žabice. V trenutki potresa smo se premaknili pod podboje in otroke pozivali, naj pridejo k zidu. Takoj po tresenju smo odhiteli ven, zaviti v odeje. Jaz sem jih vseskozi pozivala, naj pridejo na sprehod, ker da je zunaj lepo in moramo hitro ven. K sebi mečem čeveljce, nosim nekaj otrok in jih posedam na klopco pred stavbo. Ko smo jih evakuirali, smo odšli na varno zbirno mesto, kjer smo se prešteli. K sreči smo imeli pri roki večji voziček, kamor smo posedli večino otrok. Otroci, večinoma ogrnjeni le v odeje in bosi, me pa v coklah brez vsega ... In tako smo zunaj stali dve uri, vse dokler po otroke niso prišli starši. Ne vemo, kje so starši, tolažimo jokajoče otroke, medtem ko smo bile tudi same na robu solz. Starši so se nam naslednji dan zahvalili, da otroci niso občutili stresa, otroci pa govorili, kako je teta rekla, da gredo na sprehod.« Mihalea
