VELIKA ROMANCA
Pri 106 letih jo je osvojil z violino
Prepričana sta bila, da bosta v domu le še čakala na konec. Ljubezen ju je presenetila, prinesla jo je glasba!
Odpri galerijo
Vsak dan ji igra. FOTO: _creativedot_/Getty Images
Ljubezen te lahko osreči tudi v jeseni življenja, sta presrečna spoznala Marianne Schalk in Valdemar Pruckner, ki skupaj preživljata čudovite dneve v domu starejših občanov. Iskrica pa ni preskočila na prvi pogled, ampak na prvo – noto!
Marianne je vdova in tudi Valdemar je izgubil ženo, zato sta bila prepričana, da bosta v ustanovi v nemškem Travemündeju, ki leži ob Baltskem morju, le še čakala na konec. Vsaj Valdemar je bil tako prepričan, kljub izjemnemu zdravju jih vendarle šteje že 106 – kdo ve, ali se bom jutri sploh še zbudil, si je večkrat rekel.
Potem pa je uzrl čudovito Marianne, mladenko, ji pravi, ki mu je bila nemudoma naklonjena, to je bilo jasno, a pripravljenosti, da bi med njima bilo kaj več kot le prijateljstvo, ni kazala. Dokler ni v roke prijel svojega glasbila, violine, in je očaral s čudovito melodijo. Takrat si je priznala, da ji je Valdemar več kot le sostanovalec, in odtlej vse dni preživljata skupaj. Po zajtrku se sprehajata ob morju, posedata na plaži, opazujeta naravo in ljudi okoli sebe, ob popoldnevih pa klepetata z drugimi stanovalci doma; v obdobju pandemije, zaradi katere so zunanji obiski prepovedani ali pa vsaj okrnjeni, veliko manj pogrešata svojce, saj imata drug drugega in sta si v neizmerno uteho.
Skupaj sta od zore do mraka, povesta, ob večerih pa pred spanjem še nazdravita s kozarcem vina. In kaj si takrat zaželita? Da bi ju ljubezen do glasbe povezovala čim dlje in da bi lahko skupaj še velikokrat zrla v morje.
Skupaj zreta v morje
Marianne je vdova in tudi Valdemar je izgubil ženo, zato sta bila prepričana, da bosta v ustanovi v nemškem Travemündeju, ki leži ob Baltskem morju, le še čakala na konec. Vsaj Valdemar je bil tako prepričan, kljub izjemnemu zdravju jih vendarle šteje že 106 – kdo ve, ali se bom jutri sploh še zbudil, si je večkrat rekel.
Zvečer še nazdravita.
Potem pa je uzrl čudovito Marianne, mladenko, ji pravi, ki mu je bila nemudoma naklonjena, to je bilo jasno, a pripravljenosti, da bi med njima bilo kaj več kot le prijateljstvo, ni kazala. Dokler ni v roke prijel svojega glasbila, violine, in je očaral s čudovito melodijo. Takrat si je priznala, da ji je Valdemar več kot le sostanovalec, in odtlej vse dni preživljata skupaj. Po zajtrku se sprehajata ob morju, posedata na plaži, opazujeta naravo in ljudi okoli sebe, ob popoldnevih pa klepetata z drugimi stanovalci doma; v obdobju pandemije, zaradi katere so zunanji obiski prepovedani ali pa vsaj okrnjeni, veliko manj pogrešata svojce, saj imata drug drugega in sta si v neizmerno uteho.
89 je stara Marianne.
Skupaj sta od zore do mraka, povesta, ob večerih pa pred spanjem še nazdravita s kozarcem vina. In kaj si takrat zaželita? Da bi ju ljubezen do glasbe povezovala čim dlje in da bi lahko skupaj še velikokrat zrla v morje.
