Propadli posli dedičev očeta Hrvaške

V nedeljo bodo na Hrvaškem volili predsednika oziroma predsednico države. Mnogi se v predvolilni kampanji naslajajo nad besednimi in drugimi napakami zdajšnje predsednice Kolinde Grabar Kitarović – zadnja spodrsljaja sta njeni navedbi, da je svoja otroka leta 1998 peljala v Vukovar, čeprav se takrat še nista rodila (hči se je rodila leta 2001, sin pa 2003), in da je leta 1992 na zunanjem ministrstvu delala za priznanje Hrvaške, čeprav se je tam zaposlila šele 1993. in je Hrvaško leto prej priznalo že več kot 70 držav.

Brata na različnih bregovih

A poleg grabarizmov in obračuna v vladajoči stranki HDZ med privrženci Grabar Kitarovićeve in zagovorniki pevca Miroslava Škora, ta nagovarja bolj desni, konservativni pol hrvaškega volilnega telesa, je pred dnevi, dober teden pred volitvami, veliko pozornost hrvaške javnosti požela prisotnost Stjepana Tuđmana, mlajšega sina očeta moderne Hrvaške Franja Tuđmana, na Škorovem velikem predvolilnem zborovanju v Zagrebu. Tam je izjavil, da podpira Škora, češ da je najboljši kandidat in prava osvežitev na zatohli hrvaški politični sceni in edini pravi državotvorni Hrvat med predsedniškimi kandidati. Dan pozneje se je oglasil še njegov starejši brat Miroslav Tuđman, ki je tudi poslanec HDZ v hrvaškem saboru. Izjavil je, da ima le Grabar Kitarovićeva dovolj znanja in sposobnosti za predsedniško funkcijo.

Ker sta brata Tuđman svoj izlet v predsedniško kampanjo naredila ob 20. obletnici smrti očeta Franja in ob sporu med predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem in vodstvom HDZ na eni strani in Miroslavom Škorom na drugi, kdo je boljši varuh dediščine očeta hrvaške države, sta njuni izjavi seveda postali glavna tema političnih razprav. Še posebno v vladajoči stranki HDZ, kjer se desni del bolj nagiba k Škoru, drugi, tisti, ki še stoji za Plenkovićem, pa k zdajšnji predsednici države.

Poslovna hči

Za javnost najmanj zanimivo življenje seveda živi 93-letna Tuđmanova vdova Ankica, za katero skrbi hčerka Nevenka. Ankica po možu prejema vdovsko pokojnino, ki po navedbah nekaterih hrvaških medijev znaša kakšnih 2500 evrov. Tako kot brat Stjepan tudi Nevenka še vedno živi v družinski vili v zagrebški Nazorjevi ulici in se je, kot namigujejo poznavalci, zaradi bolezni predčasno upokojila. Zbolela pa je, ker se je več kot desetletje na sodiščih branila pred obtožbami, da je prikrajala razpise v prid svojim poslovnim partnerjem in prejemala milijonske podkupnine. Na koncu so pred leti vsi postopki proti njej zastarali, Seka, kot jo imenujejo najbližji, pa se je umaknila v pokoj in začela skrbeti za ostarelo mater.

Sicer pa na Hrvaškem vedo povedati, da je imela Nevenka od vseh Tuđmanovih najbolj razvito podjetniško žilico. Nekdanja uslužbenka hrvaškega Leksikografskega zavoda je svoje nagnjenje do podjetništva in vodenja poslov odkrila hkrati s političnim vzponom svojega očeta. Leta 1992 je ustanovila podjetje Netel, ki je imelo sedež kar v prostorih hrvaškega ministrstva za obrambo v Zvonimirovi ulici in je seveda opravljalo posle z vojsko. Odprla je še eno podjetje Kornet, ki je izdelovalo kornete za sladoled. Po očetovi smrti pred 20 leti so posli obeh podjetij začeli strmo padati, Kornet je kupil Ledo, Netel pa je šel v stečaj.
Najmanj zanimivo življenje za radovedno javnost je imel najstarejši Tuđmanov sin Miroslav. Pred osamosvojitvijo Hrvaške je delal kot vodja katedre za dokumentalistiko zagrebške filozofske fakultete. Leta 1988 je z Antunom Vulićem ustanovil Hrvaško socialdemokratsko stranko, a je že leta 1991 prestopil v očetovo HDZ. Naslednje leto ga je oče imenoval za brigadirja hrvaške vojske, pozneje pa je postal šef hrvaške tajne službe HIS. Po očetovi smrti se je še nekaj trudil s politiko, kot voditelj neodvisne liste je bil poslanec v zagrebški mestni skupščini, ustanovil stranko HIP, leta 2003 je poskušal z odpadnikom iz HDZ Ivićem Pašalićem priti v hrvaški sabor, a stranka ni dobila dovolj glasov. Potem se je vrnil v HDZ in je zdaj njen poslanec v hrvaškem saboru.

Propadli posli

Strani hrvaških medijev je najbolj polnil Stjepan Tuđman. Preden je njegov oče postal tudi oče Hrvaške, je bil zaposlen kot komercialist v podjetju Agrokoka. Jeseni 1991, ko je na Hrvaškem še besnela osamosvojitvena vojna, je HDZ ustanovil strankarsko podjetje Domovina in njen direktor je postal Stjepan. Kmalu je podjetje prešlo v njegovo lastništvo in v prvih letih vojne sklenilo sporazum s hrvaško vojsko oziroma ministrstvom za obrambo ter še z nekaterimi državnimi podjetji o dobavi živilskih izdelkov. Kar sedem let je podjetje Stjepana Tuđmana dobavljalo sadje in zelenjavo zagrebškemu Študentskemu centru, in to seveda brez razpisa. Obstajajo finančna poročila, iz katerih je mogoče prebrati, da je ta mali Tuđman Študentskemu centru dostavljal pet vrst sadja in zelenjave, in to po cenah, ki so bile do polovice višje od tržnih.

Stjepan je ustanovil še nekaj podjetij, a po Franjevi smrti so vsa ugasnila. Zadnjih 100 evrov je njegovo podjetje Domovina, d. d., od ministrstva za obrambo prejelo leta 2007, pred dvema letoma ga je trgovinsko sodišče v Zagrebu izbrisalo iz registra podjetij. Njegovo drugo podjetje Domovina TT je po likvidaciji ostalo dolžno dobaviteljem 58.300 evrov, podjetje Domovina Commerce celo nekaj več kot milijon evrov, družba Kolenda 1,75 milijona evrov in Domovina Holding nekaj več kot 200.000 evrov.
Leta 1997 je odprl restavracijo Lady Šram v središču Zagreba, a jo je zaradi slabega poslovanja zaprl čez tri leta. Iz tega posla je državi zaradi neplačanega davka na dodano vrednost ostal dolžan skoraj 26.000 evrov. Ker dolga še ni poravnal, se mu je davkarija v izterjavi vpisala kot delni lastnik na njegovem deležu družinske hiše v Nazorjevi ulici. Pravzaprav Stjepanu ni uspelo nič, česar se je lotil. Tudi zveza z mlado modno oblikovalko Antonijo Vlatković konec 90. let se ni obnesla. Ko je Vlatkovićeva leta 1999 zanosila, ji je tedaj že poročeni Stjepan, ki je z ženo imel dve hčerki, obljubil, da bo njunega sina priznal in plačeval preživnino. Obljube seveda ni držal in je priznal Franja šele leta 2005 po številnih sodnih postopkih in odmevnih medijskih člankih. Sodno določeno preživnino 2000 kun (približno 270 evrov) na mesec je neredno nakazoval, zaradi česar se je pred štirimi leti skoraj znašel v zaporu. Ves čas je pri sodnih oblasteh zahteval znižanje zneska preživnine, češ da je finančno povsem na robu revščine. Kar morda niti ni daleč od resnice.

Vnuki

Nekaj medijske pozornosti je na Hrvaškem pripadlo tudi sinu Nevenke Tuđman Dejanu Košutiću, ko se je ločeval od žene Ane Martine Bakić. Med ločitvijo je bilo veliko pranja umazanega perila, Košutić je hotel dobiti skrbništvo nad sinovoma, na koncu je kot njegov stric Stjepan zahteval nižjo preživnino zanju. Sicer pa je bil Dejan Košutić eden najmlajših bankirjev na Balkanu, do 23. leta starosti je že imel podjetje za uvoz sokov Happy Day na Hrvaškem, leta 1993 je z začetnim kapitalom 1000 nemških mark ustanovil Hranilnico Kaptol, katere kapital se je povzpel na več milijonov nemških mark. Leta 1996 je hranilnico preoblikoval v banko, ki pa je začela poslovati z izgubo, in po dedkovi smrti decembra 1999 je hrvaška centralna banka leta 2001 odobrila njeno likvidacijo. Takrat se je Košutić preselil k očetu Stevanu v Beograd, tudi tam poskušal ustanoviti kurirsko družbo Global Express, a mu ni uspelo, po nekaj letih se je vrnil k mami v Zagreb.