SLOVO
Prvi sprehod v vesolju trajal dobrih 12 minut
Umrl je Aleksej Leonov, prvi vesoljski sprehajalec. Po njem poimenovali krater.
Odpri galerijo
Prvi je opravil vesoljski sprehod. FOTO: Roscosmos
V petek je v 86. letu umrl Aleksej Leonov: prvi človek, ki je opravil vesoljski sprehod. Tja je poletel 18. marca 1965 skupaj s kozmonavtom Pavlom Beljaljevom na krovu vesoljske ladje Voshod; polet je bil zahteven in tvegan in je pomenil novost in izziv tekmecem na drugi strani Atlantika.
Voshod 2 je bila težka 5682 kilogramov. Vstopila je v orbito, ki se je Zemlji najbolj približala na 167 kilometrov in se od nje najbolj oddaljila na 475 kilometrov. Bila je za dva kozmonavta prirejena nekoč enosedežna vesoljska ladja vrste Vostok. Opremljena je bila s posebno napihljivo in zložljivo zračno zaporo, ki je kozmonavtu s posebnim vesoljskim oblačilom omogočila izhod v vesoljski prostor in sprehod, ki se je zgodil 18. marca 1965.
Potekal je s pomočjo skoraj pet metrov dolgega kabla, spremljali sta ga dve kameri, trajal je dobrih 12 minut. Sicer ni potekal v skladu z načrti, saj se je obleka napihnila in je imel Leonov velike težave pri vrnitvi v vesoljsko ladjo. Samo veliki spretnosti in iznajdljivosti gre zasluga, da je zmanjšal pritisk v oblačilu in se varno vrnil v ladjo. O tem takratni sovjetski radio in televizija seveda nista poročala.
A težav še ni bilo konec: zapletlo se je pri vrnitvi na Zemljo, ko je odpovedal avtomatski sistem za pristanek in sta se morala zanašati na ročni sistem. Ravno tako se ni ustrezno ločil servisni modul, pristala sta v Sibiriji, kar 386 kilometrov proč od predvidenega kraja pristanka, v negostoljubnem gozdnatem območju, kjer je veliko medvedov in volkov.
Na srečo je bil pristanek uspešen, pa še tisto območje sta dobro poznala. Poleg tega sta imela na ladji pištolo in nekaj nabojev, s katero bi se lahko ubranila morebitnega napada zveri. Seveda so ju začeli takoj iskati; najprej so ju opazila letala, ki so jima odvrgla topla oblačila, hrano ter druge potrebščine. Kmalu so do njiju prišli reševalci na smučeh, ko so ju vodili do nekaj kilometrov oddaljenih helikopterjev, ki so ju odpeljali v Bajkonur, kjer sta morala podrobno poročati o poletu.
Zanimivo je, da po tem poletu Sovjeti v vesolje niso več poslali nobene vesoljske ladje vrste Voshod, načrtovali so sicer Voshod 3, ki naj bi z dvočlansko posadko tam ostal 18 dni, a so se raje odločili za razvoj nove vesoljske ladje, imenovane Sojuz.
Nasa in Američani za njimi niso dosti zaostajali, dva meseca in pol pozneje je poletela vesoljska ladja Gemini 4, na kateri sta bila astronavta Ed White in James McDivitt: 3. junija 1965 je v vesoljski prostor kot drugi na svetu in prvi Američan vstopil White, ki je tam ostal 20 minut. Pri gibanju si je pomagal s preprosto plinsko pištolo na stisnjeni kisik. Ni imel težav z vesoljsko obleko, je pa imel težave z loputo, ki je omogočala izhod iz vesoljske ladje in vrnitev, kar pa so uspešno rešili.
Pri tem poletu so tako Američani že ujeli Sovjete. No, Leonov je bil med kandidati za pozneje odpovedani prvi polet kozmonavtov okrog Lune ali program Zond. V vesolje je drugič poletel 15. julija 1975 na krovu vesoljske ladje Sojuz 19 skupaj s kozmonavtom Valerijem Kubasovom. To je bila prva izstrelitev, ki so jo Sovjeti javno prenašali. Razlog je bil v dejstvu, da je ta polet predstavljal del programa Apollo-Sojuz, prvega skupnega ameriškega in sovjetskega poleta v vesolje, kamor so poleteli trije ameriški astronavti Thomas Stafford, Donald Slayton in Vance Brand, in sicer z ladjo Apollo 18. Skupni polet z več manevri približevanja in združevanja je trajal dva dni, nato sta vesoljski ladji ločeno nadaljevali vsaka svoj raziskovalni polet okrog planeta.
Da so to naredili, so morali razviti poseben mehanizem združevanja in posebni povezovalni modul, ker imata Apollo in Sojuz različni atmosferi. Tako sodelovanje se je ponovilo šele več desetletij pozneje, pri poletih vesoljskih ladij vrste shuttle do vesoljske postaje Mir. Od časa izgradnje in delovanja Mednarodne vesoljske postaje je to že nekaj časa stalna praksa, za katero vsi upajo, da se bo nadaljevala.
Vrnimo se h kozmonavtu Leonovu: pozneje je dobil več sovjetskih in ruskih odlikovanj, prav tako več mednarodnih. Bil je dober risar in slikar. Leta 1985 je skupaj z astronavtom Rustyjem Schweickartom ustanovil združenje raziskovalcev vesolja. Članstvo je odprto za vse, ki so potovali v vesolje. Po njem se imenuje krater ob Moskovskem morju na zadnji strani Lune. Skupaj z astronavtom Davidom Scottom je napisal knjigo Dve strani Lune, o vesoljski tekmi med SZ in ZDA. Pokopali ga bodo v torek na vojaškem pokopališču zunaj ruske prestolnice.
Leonov, stoji desno, je bil član posadke Apollo-Sojuz. FOTO: Wikipedia
Voshod 2 je bila težka 5682 kilogramov. Vstopila je v orbito, ki se je Zemlji najbolj približala na 167 kilometrov in se od nje najbolj oddaljila na 475 kilometrov. Bila je za dva kozmonavta prirejena nekoč enosedežna vesoljska ladja vrste Vostok. Opremljena je bila s posebno napihljivo in zložljivo zračno zaporo, ki je kozmonavtu s posebnim vesoljskim oblačilom omogočila izhod v vesoljski prostor in sprehod, ki se je zgodil 18. marca 1965.
Ruski kozmonavt je bil v vesolju dvanajst minut. FOTO: arhiv Alekseja Leonova
Potekal je s pomočjo skoraj pet metrov dolgega kabla, spremljali sta ga dve kameri, trajal je dobrih 12 minut. Sicer ni potekal v skladu z načrti, saj se je obleka napihnila in je imel Leonov velike težave pri vrnitvi v vesoljsko ladjo. Samo veliki spretnosti in iznajdljivosti gre zasluga, da je zmanjšal pritisk v oblačilu in se varno vrnil v ladjo. O tem takratni sovjetski radio in televizija seveda nista poročala.
A težav še ni bilo konec: zapletlo se je pri vrnitvi na Zemljo, ko je odpovedal avtomatski sistem za pristanek in sta se morala zanašati na ročni sistem. Ravno tako se ni ustrezno ločil servisni modul, pristala sta v Sibiriji, kar 386 kilometrov proč od predvidenega kraja pristanka, v negostoljubnem gozdnatem območju, kjer je veliko medvedov in volkov.
...
Na srečo je bil pristanek uspešen, pa še tisto območje sta dobro poznala. Poleg tega sta imela na ladji pištolo in nekaj nabojev, s katero bi se lahko ubranila morebitnega napada zveri. Seveda so ju začeli takoj iskati; najprej so ju opazila letala, ki so jima odvrgla topla oblačila, hrano ter druge potrebščine. Kmalu so do njiju prišli reševalci na smučeh, ko so ju vodili do nekaj kilometrov oddaljenih helikopterjev, ki so ju odpeljali v Bajkonur, kjer sta morala podrobno poročati o poletu.
Zanimivo je, da po tem poletu Sovjeti v vesolje niso več poslali nobene vesoljske ladje vrste Voshod, načrtovali so sicer Voshod 3, ki naj bi z dvočlansko posadko tam ostal 18 dni, a so se raje odločili za razvoj nove vesoljske ladje, imenovane Sojuz.
Nasa in Američani za njimi niso dosti zaostajali, dva meseca in pol pozneje je poletela vesoljska ladja Gemini 4, na kateri sta bila astronavta Ed White in James McDivitt: 3. junija 1965 je v vesoljski prostor kot drugi na svetu in prvi Američan vstopil White, ki je tam ostal 20 minut. Pri gibanju si je pomagal s preprosto plinsko pištolo na stisnjeni kisik. Ni imel težav z vesoljsko obleko, je pa imel težave z loputo, ki je omogočala izhod iz vesoljske ladje in vrnitev, kar pa so uspešno rešili.
...
Pri tem poletu so tako Američani že ujeli Sovjete. No, Leonov je bil med kandidati za pozneje odpovedani prvi polet kozmonavtov okrog Lune ali program Zond. V vesolje je drugič poletel 15. julija 1975 na krovu vesoljske ladje Sojuz 19 skupaj s kozmonavtom Valerijem Kubasovom. To je bila prva izstrelitev, ki so jo Sovjeti javno prenašali. Razlog je bil v dejstvu, da je ta polet predstavljal del programa Apollo-Sojuz, prvega skupnega ameriškega in sovjetskega poleta v vesolje, kamor so poleteli trije ameriški astronavti Thomas Stafford, Donald Slayton in Vance Brand, in sicer z ladjo Apollo 18. Skupni polet z več manevri približevanja in združevanja je trajal dva dni, nato sta vesoljski ladji ločeno nadaljevali vsaka svoj raziskovalni polet okrog planeta.
Da so to naredili, so morali razviti poseben mehanizem združevanja in posebni povezovalni modul, ker imata Apollo in Sojuz različni atmosferi. Tako sodelovanje se je ponovilo šele več desetletij pozneje, pri poletih vesoljskih ladij vrste shuttle do vesoljske postaje Mir. Od časa izgradnje in delovanja Mednarodne vesoljske postaje je to že nekaj časa stalna praksa, za katero vsi upajo, da se bo nadaljevala.
Ime Alekseja Leonova je z zlatimi črkami zapisano v zgodovini raziskovanja vesolja.
Vrnimo se h kozmonavtu Leonovu: pozneje je dobil več sovjetskih in ruskih odlikovanj, prav tako več mednarodnih. Bil je dober risar in slikar. Leta 1985 je skupaj z astronavtom Rustyjem Schweickartom ustanovil združenje raziskovalcev vesolja. Članstvo je odprto za vse, ki so potovali v vesolje. Po njem se imenuje krater ob Moskovskem morju na zadnji strani Lune. Skupaj z astronavtom Davidom Scottom je napisal knjigo Dve strani Lune, o vesoljski tekmi med SZ in ZDA. Pokopali ga bodo v torek na vojaškem pokopališču zunaj ruske prestolnice.
