VESOLJE
Raketa je ob vzletu eksplodirala
Rusi so s prvim umetnim satelitom za las prehiteli Američane. Z Explorerjem I se je leta 1958 začela vesoljska tekma.
Odpri galerijo
Jupiter C je bila ameriška raketa, namenjena razvoju in raziskavam. Predstavljala je nadgradnjo in izpopolnitev rakete Redstone, ki jo je osnovala US Army Ballistic Missille Agency (ABMA) pod vodstvom Wernherja von Brauna in generala Johna Brucea Medarisa. 20. septembra 1956 je tristopenjska različica Jupitra C v vesolje izstrelila dobrih 39 kilogramov tovora, vključno s 14 kilogramov težko imitacijo satelita.
Raketa je dosegala višino 1100 kilometrov in hitrost 25.200 kilometrov na uro, preletela je 5300 kilometrov. Zadnja, četrta stopnja ni bila aktivna, če bi bila, bi takrat spravila v orbito prvi satelit, kar bi se zgodilo kar leto prej, kot je to pozneje kot prvim uspelo Sovjetom. Zakaj takrat ta zadnja stopnja ni bila aktivna? V njej je bil pesek in to je Američanom onemogočilo, da imajo prvi v orbiti umetni satelit. Zdelo se je precej nerazumljivo, a tak ukaz sta dala takratna administracija in Pentagon. To nalogo naj bi v naslednjem letu (1957/1958) izvedli z izključno civilnim vesoljskim programom Vanguard, ki je bil takrat v razvojnem ciklu.
Raketo Jupiter C je izdelala znana družba Chrysler. Visoka je bila 21,3 metra, bila je premera 1,8 metra in je ob izstrelitvi tehtala 28 ton. Prvo stopnjo je poganjala mešanica dušikovih goriv, oksidator je bil tekoči kisik, preostale stopnje so bile trdno gorivo, razlikovale so se po velikosti in potisni sili. Tudi četrta stopnja bi delovala na enako gorivo. Že leta 1955 so raketo, podobno Jupitru C, predlagali za projekt Orbiter, ki bi v vesolje izstrelil satelit, a so pozneje projekt odpovedali v korist programa Vanguard, ki je zadeval mali umetni satelit.
Previdni in daljnovidni general Bruce Medaris je po nekaj uspešnih izstrelitvah raket Jupiter C spravil nekaj že izdelanih raket in višjih stopenj v skladišče, češ da ga zanima, kakšna bo oprema po daljšem skladiščenju. Hotel jih je imeti v stanju pripravljenosti, saj bi bilo možno v štirih mesecih izvesti izstrelitev satelita, nato bi sledile izstrelitve vsak mesec. Bilo je čisto naključje, da so strokovnjaki tistega 4. oktobra 1957 gostili takratnega obrambnega ministra Neila McElroya, ko se je izvedelo za Sputnik I. Takoj so prepričali ministra, da bi lahko izvedli izstrelitev v štirih, celo treh mesecih. Čakali so na pristanek in dovoljenje administracije, vmes pa so Sovjeti izstrelili še večji in težji satelit Sputnik II, ki je imel na krovu prvo živo bitje, psičko Lajko.
Administracija se je odločila, da imajo ZDA prvo priložnost za izstrelitev satelita, projekt Vanguard. Izstrelitev so javno prenašali po televiziji, poskus pa se je spektakularno ponesrečil, saj se je raketa dvignila samo meter visoko in nato eksplodirala, pri tem je z nje padel mali satelit, ki je začel delovati. Pri padcu je bil skoraj nepoškodovan in je zdaj razstavljen v muzeju letalstva in vesolja v Washingtonu.
Štiristopenjska različica rakete Jupiter C, preimenovana v Juno I, je 31. januarja 1958 v orbito uspešno izstrelila prvi ameriški satelit Explorer I, težak 14 kilogramov, ki je bil dejansko prvi znanstveni satelit, saj je odkril Van Allenove radiacijske pasove. Takrat se je začela tudi vesoljska tekma, ki je trajala vse do konca obstoja Sovjetske zveze 26. decembra 1991.
Raketa je dosegala višino 1100 kilometrov in hitrost 25.200 kilometrov na uro, preletela je 5300 kilometrov. Zadnja, četrta stopnja ni bila aktivna, če bi bila, bi takrat spravila v orbito prvi satelit, kar bi se zgodilo kar leto prej, kot je to pozneje kot prvim uspelo Sovjetom. Zakaj takrat ta zadnja stopnja ni bila aktivna? V njej je bil pesek in to je Američanom onemogočilo, da imajo prvi v orbiti umetni satelit. Zdelo se je precej nerazumljivo, a tak ukaz sta dala takratna administracija in Pentagon. To nalogo naj bi v naslednjem letu (1957/1958) izvedli z izključno civilnim vesoljskim programom Vanguard, ki je bil takrat v razvojnem ciklu.
Poletela je tudi Lajka
Raketo Jupiter C je izdelala znana družba Chrysler. Visoka je bila 21,3 metra, bila je premera 1,8 metra in je ob izstrelitvi tehtala 28 ton. Prvo stopnjo je poganjala mešanica dušikovih goriv, oksidator je bil tekoči kisik, preostale stopnje so bile trdno gorivo, razlikovale so se po velikosti in potisni sili. Tudi četrta stopnja bi delovala na enako gorivo. Že leta 1955 so raketo, podobno Jupitru C, predlagali za projekt Orbiter, ki bi v vesolje izstrelil satelit, a so pozneje projekt odpovedali v korist programa Vanguard, ki je zadeval mali umetni satelit.
Previdni in daljnovidni general Bruce Medaris je po nekaj uspešnih izstrelitvah raket Jupiter C spravil nekaj že izdelanih raket in višjih stopenj v skladišče, češ da ga zanima, kakšna bo oprema po daljšem skladiščenju. Hotel jih je imeti v stanju pripravljenosti, saj bi bilo možno v štirih mesecih izvesti izstrelitev satelita, nato bi sledile izstrelitve vsak mesec. Bilo je čisto naključje, da so strokovnjaki tistega 4. oktobra 1957 gostili takratnega obrambnega ministra Neila McElroya, ko se je izvedelo za Sputnik I. Takoj so prepričali ministra, da bi lahko izvedli izstrelitev v štirih, celo treh mesecih. Čakali so na pristanek in dovoljenje administracije, vmes pa so Sovjeti izstrelili še večji in težji satelit Sputnik II, ki je imel na krovu prvo živo bitje, psičko Lajko.
Administracija se je odločila, da imajo ZDA prvo priložnost za izstrelitev satelita, projekt Vanguard. Izstrelitev so javno prenašali po televiziji, poskus pa se je spektakularno ponesrečil, saj se je raketa dvignila samo meter visoko in nato eksplodirala, pri tem je z nje padel mali satelit, ki je začel delovati. Pri padcu je bil skoraj nepoškodovan in je zdaj razstavljen v muzeju letalstva in vesolja v Washingtonu.
21,321,3
metra je bil visok Jupiter C.
metra je bil visok Jupiter C.
Štiristopenjska različica rakete Jupiter C, preimenovana v Juno I, je 31. januarja 1958 v orbito uspešno izstrelila prvi ameriški satelit Explorer I, težak 14 kilogramov, ki je bil dejansko prvi znanstveni satelit, saj je odkril Van Allenove radiacijske pasove. Takrat se je začela tudi vesoljska tekma, ki je trajala vse do konca obstoja Sovjetske zveze 26. decembra 1991.