VESOLJE
Raziskovalec 12-krat na dan obkrožil Zemljo
Pred 60 leti poletel prvi ameriški umetni satelit. Meril kozmično radiacijo.
Odpri galerijo
Umetniški prikaz Explorerja 1 v vesolju FOTO: Nasa/JPL
Potem ko je Sovjetska zveza pred več kot šestdesetim leti poslala v vesolje tako prvi umetni satelit kot prvo živo bitje, se je na to morala seveda odzvati tudi druga svetovna velesila. A ta je doživela še dodatno ponižanje, ko je 6. decembra 1957 samo nekaj sekund po izstrelitvi eksplodirala mornariška raketa Vanguard z istoimenskim mikrosatelitom. In tedaj so se v ZDA spomnili programa Orbiter, katerega začetek je segal v leto 1954, ko sta idejo za majhen satelit skupaj razvijali kopenska vojska in takrat še malo znani Laboratorij za reaktivne pogone (JPL), ki se je prvenstveno ukvarjal z raketnim pogonom in razvojem manjših raket.
Seveda so za vse te načrte vedeli tudi Sovjeti, saj so tudi sami želeli imeti umetni satelit. In zgodovina je pokazala, da so na tem področju pač prehiteli Američane, ki niso želeli ostati zadaj. Potem ko so ZDA dobile Sputnikovo injekcijo, je bil odrinjeni in zapostavljeni program Orbiter preimenovan v Explorer (raziskovalec). Ravno tako je bil ta program odobren kot rezervni program za Vanguard.
Po neuspehu Vanguarda se je satelit Explorer nenadoma znašel v prvi vrsti pomembnosti in pozornosti. Dr. William Pickering, ki je bil direktor JPL, je s svojo skupino delal z agencijo za balistične izstrelke kopenske vojske v Huntsvillu v zvezni državi Alabama. Pri tem so sodelovali vrhunski akademski in vojaški izvedenci in strokovnjaki. Med njimi je bil tudi legendarni nemški raketni strokovnjak dr. Wernher von Braun, ki je pomagal razviti znanstveni del Explorerja 1, komunikacijske sisteme pa tudi hitre višje ali vrhnje stopnje satelitske nosilne rakete Jupiter C.
To delo je pomenilo zasuk JPL od raket k tistemu, kar je na vrhu raket, k znanstvenemu tovoru. Pickering je opisoval razpoloženje JPL v času razvoja Explorerja 1 kot samozavestno, saj so se imeli za strokovnjake v poslu, povezanem z raketami. Za kopensko vojsko so izdelali tako raketi Corporal in Sergeant kot tudi razvili večino značilnosti zasnov modernih raket, tako na trdno kot tekoče gorivo.
Glavni eksperiment Explorerja 1 je bil detektor kozmičnih žarkov, ki ga je zgradil dr. James Van Allen z univerze države Iowa. Instrument je bil zasnovan za merjenje okolja kozmičnega sevanja v orbiti okrog Zemlje. Gre za hitre ione (atome, ki so izgubili elektrone) iz oddaljenega vesolja. Namen naprave je torej bil v merjenju toka ionov kozmičnih žarkov najnižjih energij, ki jih v celoti absorbira atmosfera in jih ni moč proučevati z Zemljine površine.
Satelit je bil po današnjih standardih res drobcen, saj je tehtal vsega skupaj 14 kilogramov. V vesolje ga je 31. januarja 1958 ponesla štiristopenjska raketa Jupiter C. Explorer 1 je seboj nosil veliko upanje Amerike iz časov hladne vojne in seveda že začetkov vesoljske tekme. Vse stopnje so opravile svoje delo v 90 minutah.
Predsednik ZDA Dwight Eisenhower in vsa Amerika so zavzeto in napeto čakali na usodo te vesoljske misije. Končno je spremljevalna postaja Goldstone v kalifornijski puščavi sporočila: »Goldstone ima ptico,« kar je pomenilo, da je Amerika izstrelila svoj prvi umetni satelit in tako tudi sama vstopila v vesoljsko dobo.
Petega marca 1958 so poskušali izstreliti Explorerja 2, vendar se zadnja ali četrta stopnja ni vžgala in satelit ni prišel v orbito. Explorer 3 je bil uspešno izstreljen 25. marca 1958 in je uspešno deloval do 16. junija istega leta. Explorer 4 je bil izstreljen 26. julija 1958 in je deloval vse do 6. oktobra istega leta. Izstrelitev Explorerja 5 24. avgusta 1958 je spodletela, ko se je prva ali nosilna stopnja rakete po ločitvi zaletela v drugo stopnjo. Zaradi tega je bil kot vžiga te stopnje nepravilen in polet ni uspel. Naj ob koncu dodamo, da pri Nasi program Explorer še vedno obstaja in je namenjen satelitom za različno znanstveno raziskovanje vesoljskega prostora.
Vesoljska tekma
Že leta 1955 je vlada ZDA naznanila, da bo v času mednarodnega geofizikalnega leta (to je trajalo od julija 1957 do decembra 1958) v vesolje izstrelila znanstveni satelit. Program Orbiter je tako tekmoval z drugim programom ameriške mornarice, znanim kot Vanguard. Tekmo je dobil Vanguard, ker se je manj opiral na vojaško tehnologijo. Ne glede na to odločitev je JPL še naprej razvijal nekaj tehnologije Orbiterja za uporabo pri toplotnih ščitih bojnih glav medcelinskih balističnih izstrelkov. Tako so že leta 1956 imeli možnost izstrelitve malega satelita, če bi imela raketa še četrto raketno stopnjo in tovor z znanstveno opremo (satelit) in seveda dovoljenje Pentagona, ki pa ga ni imela.Pri Nasi program Explorer še vedno obstaja in je namenjen satelitom za različno znanstveno raziskovanje.
Seveda so za vse te načrte vedeli tudi Sovjeti, saj so tudi sami želeli imeti umetni satelit. In zgodovina je pokazala, da so na tem področju pač prehiteli Američane, ki niso želeli ostati zadaj. Potem ko so ZDA dobile Sputnikovo injekcijo, je bil odrinjeni in zapostavljeni program Orbiter preimenovan v Explorer (raziskovalec). Ravno tako je bil ta program odobren kot rezervni program za Vanguard.
Po neuspehu Vanguarda se je satelit Explorer nenadoma znašel v prvi vrsti pomembnosti in pozornosti. Dr. William Pickering, ki je bil direktor JPL, je s svojo skupino delal z agencijo za balistične izstrelke kopenske vojske v Huntsvillu v zvezni državi Alabama. Pri tem so sodelovali vrhunski akademski in vojaški izvedenci in strokovnjaki. Med njimi je bil tudi legendarni nemški raketni strokovnjak dr. Wernher von Braun, ki je pomagal razviti znanstveni del Explorerja 1, komunikacijske sisteme pa tudi hitre višje ali vrhnje stopnje satelitske nosilne rakete Jupiter C.
To delo je pomenilo zasuk JPL od raket k tistemu, kar je na vrhu raket, k znanstvenemu tovoru. Pickering je opisoval razpoloženje JPL v času razvoja Explorerja 1 kot samozavestno, saj so se imeli za strokovnjake v poslu, povezanem z raketami. Za kopensko vojsko so izdelali tako raketi Corporal in Sergeant kot tudi razvili večino značilnosti zasnov modernih raket, tako na trdno kot tekoče gorivo.
Nekaj dejstev o Explorerju 1Izstreljen je bil 1. februarja 1958. Zadnji signal je oddal 23. maja 1958, ko so se izpraznile baterije. 31. maja 1970 (po več kot 12 letih) je znova vstopil v atmosfero Zemlje in zgorel. Zemljo je obkrožil na vsakih 114,8 minute ali 12,54-krat na dan. Do marca 1970 je Zemljo obkrožil kar 58.000-krat. V svoji orbiti se je Zemlji najbolj približal na razdaljo 354 kilometrov. Od nje se je najbolj oddaljil na 2515 kilometrov. Znanstveni eksperiment je vseboval proučevanje kozmičnih žarkov z Geigerjevim števcem, ki je meril nabite delce. Drugi (manj znani eksperiment) je zadeval mikrofon za zaznavanje in merjenje mikrometeoritov. S satelitom je v orbito prišla tudi nanj pritrjena zadnja ali četrta stopnja na trdno gorivo. Brez zadnje stopnje je bil Explorer 1 dolg 2 metra in 3 centimetre, širok 15,9 centimetra.
Glavni eksperiment Explorerja 1 je bil detektor kozmičnih žarkov, ki ga je zgradil dr. James Van Allen z univerze države Iowa. Instrument je bil zasnovan za merjenje okolja kozmičnega sevanja v orbiti okrog Zemlje. Gre za hitre ione (atome, ki so izgubili elektrone) iz oddaljenega vesolja. Namen naprave je torej bil v merjenju toka ionov kozmičnih žarkov najnižjih energij, ki jih v celoti absorbira atmosfera in jih ni moč proučevati z Zemljine površine.
Nova odkritja
Explorer 1 je bil izstreljen v zelo eliptično orbito. Na krovu ni imel naprave za shranjevanje podatkov. Torej se je podatke lahko zbralo samo takrat, ko je bil v dosegu zemeljske spremljevalne postaje, kar je pomenilo samo nekaj minut. Zbrani podatki so kmalu pokazali na skrivnost: pri nizki točki orbite je bilo štetje in zaznavanje kozmičnih žarkov blizu pričakovane vrednosti, toda na visoki točki orbite ni bilo nobenega zaznavanja. Van Allen je zato domneval, da je bil instrument lahko nasičen z zelo močnim sevanjem nabitih delcev, ki so se ujeli v vesolju iz magnetnega polja Zemlje. Dva meseca pozneje je Explorer 3 potrdil obstoj teh delcev, ki so postali znani kot Van Allenovi radiacijski pasovi.Satelit je bil po današnjih standardih res drobcen, saj je tehtal vsega skupaj 14 kilogramov. V vesolje ga je 31. januarja 1958 ponesla štiristopenjska raketa Jupiter C. Explorer 1 je seboj nosil veliko upanje Amerike iz časov hladne vojne in seveda že začetkov vesoljske tekme. Vse stopnje so opravile svoje delo v 90 minutah.
Predsednik ZDA Dwight Eisenhower in vsa Amerika so zavzeto in napeto čakali na usodo te vesoljske misije. Končno je spremljevalna postaja Goldstone v kalifornijski puščavi sporočila: »Goldstone ima ptico,« kar je pomenilo, da je Amerika izstrelila svoj prvi umetni satelit in tako tudi sama vstopila v vesoljsko dobo.
Petega marca 1958 so poskušali izstreliti Explorerja 2, vendar se zadnja ali četrta stopnja ni vžgala in satelit ni prišel v orbito. Explorer 3 je bil uspešno izstreljen 25. marca 1958 in je uspešno deloval do 16. junija istega leta. Explorer 4 je bil izstreljen 26. julija 1958 in je deloval vse do 6. oktobra istega leta. Izstrelitev Explorerja 5 24. avgusta 1958 je spodletela, ko se je prva ali nosilna stopnja rakete po ločitvi zaletela v drugo stopnjo. Zaradi tega je bil kot vžiga te stopnje nepravilen in polet ni uspel. Naj ob koncu dodamo, da pri Nasi program Explorer še vedno obstaja in je namenjen satelitom za različno znanstveno raziskovanje vesoljskega prostora.
