Romeo je vendarle dobil svojo Julijo

Žabec, za katerega so mislili, da je poslednji svoje vrste, ne bo več sam. Romeo, kot so ga poimenovali in je bil znan kot najbolj osamljen žabec na svetu, je deset let živel v akvariju v Boliviji. A samote bo zdaj nepreklicno konec, kajti znanstveniki so namreč našli njegovo Julijo.

Ekspedicija v oddaljen bolivijski gozd je bila še kako uspešna, saj so v nekem potoku našli kar pet vodnih žab vrste sehuencas (Telmatobius yuracare) in jih ujeli. Znanstveniki upajo, da se bodo parile, sčasoma pa bi dvoživke vrnili v njihovo naravno okolje.
 

Sramežljivi samček

Teresa Camacho Badani, vodja herpetologije v muzeju naravne zgodovine v Cochabambi in vodja ekspedicije, je optimistična, upa, da se nasprotja privlačijo: »Romeo je umirjen in sproščen, ne premika se veliko. Zdrav je, rad je, a je bolj počasen in sramežljiv.« Julija ima po drugi strani povsem drugačno osebnost, pravi Badanijeva: »Polna energije je, veliko plava in veliko je in včasih poskuša pobegniti.«

Pet žab, trije samci in dve samici, so po desetletju prve vodne žabe sehuencas, ki so jih opazili v divjini, čeprav so jih ves čas vztrajno iskali. Romea so ujeli pred desetimi leti, ko so biologi že vedeli, da je ta vrsta v (preživetvenih) težavah, a niso pričakovali, da bo osamljen zdržal tako dolgo. Mednarodne pozornosti je bil deležen lani, ko so mu poskušali najti družico, dobil je celo svoj profil na spletni strani za zmenke.

No, zdaj jo ima, družico namreč, raziskovalci pa upajo na skorajšnjo razširitev družine, no, če si le bosta všeč. A novoodkrite žabice morajo biti najprej v karanteni v muzejskem centru za ohranjanje vrst, kjer poskušajo narediti vse, da ne bi izumrle. Nekoč jih je bilo v potokih in rekah goratega bolivijskega gozda obilo, njihovo število pa ne upada le v Boliviji, temveč tudi Peruju in Ekvadorju, ker jih ogroža več dejavnikov, od podnebnih sprememb, uničevanja naravnega habitata do invazivnih vrst žab.
 

Krastače so že rešili

Chris Jordan iz organizacije Global Wildlife Conservation pravi, da je vedno tvegano prinesti živali v ujetništvo, a jih je v divjini premalo, da bi dolgoročno lahko same poskrbele za dovolj veliko populacijo, ki bi vrsto ohranila pri življenju. »Možnost imamo rešiti te žabice, obdržati raznolikost življenja, ki je osnova bolivijskega gozda, in hkrati pridobiti pomembne podatke, kako ohraniti podobne vrste, ki so na robu izumrtja.«


No, žabe bodo najprej zaščitili pred nalezljivo hitridiomikozo, glivično boleznijo dvoživk, ki jim grozi po vsem svetu. Šele potem bo Romeo spoznal Julijo, seveda v upanju, da se bosta parila in imela potomce, ki jih bodo sčasoma vrnili v divjino. Badanijeva pravi, da je Romeova zgodba pomembna, saj opozarja na težavo preživetja dvoživk; v potokih razen teh, ki so jih ujeli, drugih vodnih žab niso našli, kar vzbuja skrb glede zdravja ekosistema.


Na srečo je znanstvenikom v preteklosti že uspelo podobno rešiti dve vrsti krastač, v Španiji in Tanzaniji, in to prav tako s pomočjo nekaj primerov. Vse vrste so pomembne, poudarja Jordan, njihov DNK predstavlja na milijone evolucijskih let.