Ruski dezerter: »Bil sem šokiran in vedel sem, da imam samo tri možnosti ...«
»Dezerterji niso izdajalci in dezerterstvo ni zločin, saj v tej situaciji ni druge poti,« pravi Aleksander. Zanj je to »razumna odločitev človeka, ki noče sodelovati v agresivni vojni«.
Aleksander je eden izmed šestih ruskih dezerterjev, ki so v zadnjih nekaj mesecih prispeli v Pariz, kjer so po dolgi in negotovi poti prek Kazahstana zaprosili za politični azil. Po podatkih nemške organizacije Pro Asyl je od začetka vojne v Ukrajini februarja 2022 do septembra 2023 približno 250.000 ruskih vojaških obveznikov zapustilo državo in poiskalo zaščito drugje.
Čeprav Zahod načeloma podpira odločitev teh moških, je njihov dostop do Evropske unije zelo omejen. Večina beži v države, kamor lahko potujejo brez potnega lista, kot sta Kazahstan in Armenija, vendar tudi tam tvegajo izgon nazaj v Rusijo.
Mislil je, da gre za vojaške vaje
Aleksander razume, zakaj so zahodne države previdne pri sprejemanju dezerterjev, saj med njimi lahko tičijo agenti ruskih obveščevalnih služb ali vojni zločinci. Sam je bil kot mladi častnik vključen v ruski pohod na Ukrajino in njegova izkušnja je resnično pretresljiva. V začetku leta 2022 je bil na Krimu, a šele ko je njegova enota prestopila ukrajinsko mejo, je doumel, kaj se dogaja. »Mislili smo, da gre za vojaške vaje. Ko smo prestopili ukrajinsko mejo, sem bil šokiran – nisem vedel, zakaj smo tam,« pripoveduje.
Vojne ni želel podpirati, a vedel je, da zbežati ne more kar tako. »Ali bi me ubili ali pridržali na meji. Potreboval sem zakonit način, da se vrnem v Rusijo,« pravi. Ko je končno dobil dovoljenje za dopust, je takoj zaprosil za izstop iz vojske, a septembra 2022 je bila razglašena mobilizacija in znova je bil vpoklican. Takrat je ugotovil, da ima le tri možnosti: zapor, vrnitev na fronto ali beg iz Rusije. Tako je tudi sam pobegnil v Kazahstan in tam prek aktivistov zaprosil za azil.
Pot do azila
Aleksander ni pridobil statusa begunca, vendar so mu podaljšali dovoljenje za bivanje. Iskal je pomoč po zahodnih veleposlaništvih in po dveh letih mu je končno uspelo priti v Francijo. Tam je poudaril, da ni prišel zgolj zato, ker je dezerter, ampak ker nasprotuje vojni.
Pri begu mu je pomagal Aleksej Alšanskij iz organizacije Conflict Intelligence Team (CIT). Njegova naloga je bila preveriti zgodbe dezerterjev in zagotoviti, da niso ruski agenti ali vojni zločinci. Alšanskij meni, da bi morali takšni ljudje prejeti humanitarno zaščito.
Strah pred povračilnimi ukrepi v Rusiji
V domovini te Ruse čaka zapor ali fronta. Mnogi dezerterji ostajajo brez pomoči, saj se tudi ruske nevladne organizacije bojijo sodelovanja, da ne bi bile označene kot »tujci« ali »državni sovražniki«. Alšanskij obžaluje, da je podpora dezerterjem tako omejena, saj po njegovem mnenju zaslužijo vsako pomoč in zaščito.
Šesterica je v Franciji ustanovila društvo Zbogom orožje!, prek katerega javno nasprotujejo vojni v Ukrajini in opozarjajo na težak položaj ruskih vojakov, ki se odločijo za upor.
