Škodin družinski suv

​Kodiaq je bil že v prvo za Škodo nesluten uspeh in znamka na veliko kupcev meri tudi v drugem poglavju, v katerem se postavlja s skupkom drobnih izboljšav, a ne spreminja svojega bistva. Kodiaq je bil njihov prvi in največji športni terenec, in čeprav je v novi izvedbi zrasel za sedem centimetrov, s 467 centimetri dolžine le še ni prevelik.

Ureditev armaturne plošče z umirjeno digitalizacijo

Kar zadeva prostornost, je napredoval v prtljažniku, ta ima konkretnih 910 litrov. Sedala druge klopi padejo v ravno dno, podrejo se v razmerju 40/20/40, kar je pripravno tudi za smučarje. V prtljažniku je zasilno rezervno kolo, kar se mi zdi bolje od seta za popravilo.

Udobno sedenje

Še smo zadaj, druga klop je udobna, zračna in prilagodljiva; ima vzdolžni pomik in nastavitev kota naslonjal, če ni srednjega potnika, si tudi sredinski del lahko spustite v nekakšen naslon za roko. Na sredini dna je odlagališče, ki ga zlahka odstranimo, praktičnih rešitev je še nekaj, pa naj gre za pregrajevanje prtljažnika, plastično zaščito vrat, ki izskoči, ko jih odpremo, ali dežnik v voznikovih vratih.

Sprednja sedeža sta seveda najbolj udobna in dobro nastavljiva. Sredi armaturne plošče je velik sredinski zaslon z upravljanjem na dotik, pod njim so namestili priročen čistilnik prstnih odtisov. Tam blizu je tudi odlagališče za brezstično polnjenje pametnega telefona, kjer pa imam prvo zamero, saj se po določenem času polnjenje prekine, čeprav baterija telefona še zdaleč ni napolnjena. Ko zaklenemo avto, se stranski ogledali priročno zložita, ampak tisto na voznikovi strani s škripajočim zvokom.

Omejena digitalizacija

Pri Škodi so digitalizacijo armaturne plošče omejili. Nižje navzdol so namreč tri dokaj velika vrtljiva funkcijska kolesca z dobrim oprijemom. Če nanje pritisnemo, menjamo menije in se v vsakem premikamo z vrtenjem. Na sredinskem gumbu so trije meniji, po dva na obeh zunanjih. Za volanom je še en prikazovalnik ter več menijev in načinov prikaza, kar upravljamo s kolesci na volanskem obroču, vendar je bil vsaj zame tam način nastavljanja prikazov bolj neroden.

Zadaj je prostora dovolj in je dobro prilagodljiv.

Kodiaq ima vselej samodejni menjalnik, ki ga upravljamo s priročno oblikovano, a malce preveč plastično obvolansko ročico. Všeč mi je funkcija auto hold, tako da ko se vozilo ustavi, ni treba pritiskati na zavoro ali pretikati v program P. Zanjo drugače kot pri kakem tekmecu ni posebne tipke, ampak si to nastavite na zaslonu. Ohrani se tudi, če ste avto ugasnili in kasneje zagnali. To pa žal ne velja za vozne programe, te je treba po vsakem zagonu nastaviti znova, če vam seveda ne ustreza normalni. Tudi malo tipko za elektronsko ročno zavoro so precej skrili levo pod volanski obroč.

Asistenčnih varnostnih sistemov je veliko, kar zadovoljen sem bil z delovanjem radarskega tempomata, sistem za zaviranje v sili mi je v mestu, ko je vozilo pred menoj močneje zaviralo in nisem bil najbolj pozoren, učinkovito pomagal. So se pa enkrat ti sistemi brez razloga za nekaj časa kar izključili oziroma se je prižgalo sporočilo, da ne delujejo. Zelo sem pogrešal sistem prilagodljivih dolgih luči, avtomobil za to ceno bi ga pač moral imeti.

Preverjeni dizel

Kodiaq ima za pogon različne možnosti, na test smo dobili najbolj preizkušeno, to je 2-litrski dizelski štirivaljnik z močjo 110 kW. Sicer se ga na zunaj sliši, v kabini zelo malo. Zmogljivosti so konkretne, kodiaq z njim ni počasnè. Potem je tu še poraba, ki je ugodna. V mestu pozimi od 6,5 do 7 litrov na sto kilometrov, pri počasni magistralni vožnji 5 litrov, na zmerno hitrem avtocestnem potovanju od 5,5 do 6 litrov. Doseg je ob 57-litrski posodi konkreten.

Kodiaq ima vse možne pogone razen električnega.

Na krmiljenje nisem imel pripomb, občutek pa je bil, da je kodiaq vzmeten mehkeje kot njegov bližnji sorodnik volkswagen tiguan. Morda so k temu pripomogle tudi razmeroma visoke zimske pnevmatike. Nimamo vsi enakega okusa, a mene ne moti, če kodiaq morda ni tako dinamičen v ovinkih.