Skrivnost na temni strani Lune

Pod največjo kotlino in kraterjem Aitken na območju Luninega južnega tečaja so odkrili veliko količino materiala. Ta bi lahko vseboval kovino, ki je tja prišla zaradi trka asteroida. Tako vsaj navaja študija Univerze Baylor, objavljena v publikaciji The Journal Geophysical Research Letters, ki se ukvarja z geofizikalnimi raziskovanji. »Predstavljate si kup materiala, ki je petkrat večji od največjega otoka havajskega otočja in zakopan pod površino. To je groba ocena, za koliko materiala gre in koliko nepričakovanega smo zaznali,« je dejal Peter James, profesor in strokovnjak za geofiziko planetov. Krater je podolgovat, širok 2000 kilometrov in več kilometrov globok. Z Zemlje ga ni mogoče videti, ker je na temni strani Lune. »Ko so merili komaj opazne spremembe v moči gravitacije okrog Lune, so raziskovalci uporabljali kar dve mali vesoljski sondi dvojčici programa GRAIL. S kombiniranjem tako zbranih podatkov in posnetkov površine in njene topografije, kar že kar dolgo počne velik Nasin umetni satelit lune LRO, se je nepričakovano razkrila prisotnost velike mase več sto kilometrov globoko pod južnim tečajem. Ena od razlag za to doslej še neodkrito maso bi lahko bila kovina iz asteroida. Ta je treščil na Lunino površje in se vkopal v njen plašč. Kakršna koli že je in od koder koli je prišla ta gosta masa, je njena teža krepko vplivala na to območje.«

Računalniške simulacije so pokazale, da bi tak padec asteroida, ki bi imel v jedru kovino, kot je nikelj, močno vplival na zgornji del plašča Lune. To so pokazali tudi računalniške simulacije in matematični izračuni. Tako bi del asteroidnega materiala verjetno pršel tudi na površje in bil tam še vedno prisoten.


Obstaja seveda še druga možnost: nova velika masa je koncentracija gostih oksidov ali s kisikom bogatih kemičnih snovi lunarne magme, in sicer iz časov, ko se je ocean magme na Luni ohlajal in postopoma prehajal v trdnejšo obliko.
James meni, da je območje kotline in kraterja Aitken največji ohranjeni krater v sončnem sistemu. Obstaja verjetnost, da so se kje drugje v našem sončnem sistemu in tudi na Zemlji dogajali večji padci ali trki asteroidov, vendar je večina sledi zabrisana. To območje na Luni bi bilo po mnenju raziskovalcev eden najboljših naravnih laboratorijev za proučevanje katastrofalnih procesov kozmičnih trkov in procesov, ki so oblikovali kamnite planete in lune, kot jih poznamo danes.

Zanimivo je dejstvo, da so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v okviru priprav na program Apollo Luno raziskovali uspešni Nasini umetni sateliti Lune – Lunar Orbiterji. Glavna naloga je bilo snemanje površine našega naravnega satelita, druga pa zbiranje drugih znanstvenih podatkov. Ti sateliti so že takrat razkrili, da so na Luni območja, na katerih je večja masa, imenovali so jih masconi. Vendar za bolj natančno pričevanje niso bili opremljeni.

Ker je zdaj Luna spet v središču poznosti, bo tja Nasa v naslednjih letih usmerila več novih sond. Sondo ima na Lunini zadnji, temni strani že pol leta Kitajska in do konca leta namerava tja poslati še eno. Na pot se pripravlja tudi Indija. Žal Evropa spi, v razvoju nima nobenega programa lunarne robotske sonde.