Slovenka Jana sredi vojne vihre

YAOUNDE – »Vem, da je Kamerun daleč in da so povsod problemi, ampak tukaj ljudje res trpijo. In umirajo, ker bi radi živeli človeka vredno življenje, stran od prevlade francosko govorečega dela Kameruna in tiranije predsednika države Paula Biye. Ta je star že 86 let in je na oblasti že več kot 30 let.« Tako svoje dveletne izkušnje v tej afriški državi opisuje Ljubljančanka Jana. Tja se je preselila februarja 2016, in sicer kot prostovoljka pri poučevanju otrok v eni od šol v anglofonskem delu države.

»Vedno sem želela delati z otroki, zato sem se odločila za tri mesece prostovoljnega dela, ki pa trajajo vse do danes. Po naključju sem takrat izbrala Kamerun,« dodaja sogovornica, ki svojega priimka ne želi deliti z javnostjo, ker se v Kamerunu boji za svojo varnost. Vojska, ulične tolpe in uporniki iz anglofonskega dela v zadnjih letih sejejo strah med ljudmi.

Pojasni, da ob njenem prihodu februarja 2016 ni bilo težav. Razmere so se začele zaostrovati oktobra tistega leta s protesti učiteljev in odvetnikov proti prevladi frankofonskega dela. Država je razdeljena na anglofonski in frankofonski del, a vse niti vleče njen francoski del, pa tudi ves denar, ki ga ustvarijo v državi, se steka v prestolnico Yaounde. Ta seveda leži v francoskem delu Kameruna. Zaradi tega so v njenem anglofonskem delu, kjer je najpomembnejše mesto Bamenda, nastale težnje po odcepitvi. Centralna oblast odcepitvenim težnjam nasprotuje, ne nazadnje je prav v angleškem delu Kameruna skoncentrirana večina industrije: od lesne in pridelovanja kakava do črpanja nafte.

Vojska vdira v hiše

Da so razmere še kako napete, je že maja med obiskom države ugotavljala visoka komisarka ZN za človekove pravice Michelle Bachelet. Med drugim je opozorila, da razmere niso več pod nadzorom. Na eni strani so uporniki, imenovani Ambazonia, ki si želijo odcepitve in naj bi prebivalcem storili veliko hudega, med drugim naj bi bili odgovorni za ugrabitve. Na drugi je kamerunska vojska, ki naj bi zelo brutalno pobijala nedolžne ljudi in požigala številne vasi.

»Vojska požiga vasi, ljudje bežijo. Tako jih je že veliko zbežalo v sosednjo Nigerijo,« nam pove Jana in doda, da se je ravno v času našega pogovora v ozadju spet slišalo streljanje. Le dva dni prej, v soboto, je bila zelo blizu nevarnosti. »Morala sem zbežati na policijsko postajo, ker so vojaki, ko so se pripeljali v kraj, streljali v zrak. Na srečo ni tako hudo vsak dan, ampak nikoli ne veš, kdaj se bo spet začelo. Nekaj dni je lahko mir, nato pa spet udarijo. Seveda me je strah, a sem se na to nekako prilagodila.«

Jana je ena od redkih belk v tistem delu države, saj jih je večina že odšla zaradi varnosti: »Vojska je na primer vdrla v hišo moje prijateljice iz Nemčije in pokradla vse, kar se je dalo. Vdira v hiše in trgovine, nato jih požgejo.« Svéte jim niso niti zdravstvene ustanove. Jana nam je poslala fotografijo uničenega zdravstvenega doma v kraju Bamenda. Vse od začetka krize imajo težave z elektriko. »Mogoče je dva dni ni, potem pa se vrne za dve, tri ure. Ravno toliko, da si napolniš računalnik in telefon,« še doda sogovornica.

Da bi se vrnila v domovino, še ne razmišlja. »Upam, da bo bolje,« pravi in zelo pohvali lokalno prebivalstvo. »Tri leta sem tukaj in ves čas živim med njimi. Domačini so zelo odprti in prijazni. Vsi skupaj si delimo iste skrbi in probleme. Zelo si pomagamo.«

Če bi nujno potrebovala pomoč, se lahko obrne na veleposlaništva držav Evropske unije v kamerunskem glavnem mestu, saj Slovenija v Kamerunu nima predstavništva. A pot do Yaoundeja ni preprosta: najprej mora priti do Bamenda, ki je od njenega kraja oddaljen 20 minut vožnje. Yaounde je od Bamenda oddaljen 370 kilometrov, a zaradi slabih prometnih povezav vožnja do tja vzame skoraj ves dan. »Priznam, da je težko. Me pa najbolj žalosti to, da nihče ne ve, kaj se tu dogaja. Da do Slovenije v zvezi s tem ne pride nobena informacija,« še sklene Ljubljančanka.