Slovito škotsko pošast Nessie opazilo več kot 1155 ljudi
Te dni mineva natanko 90 let, odkar je Hugh Gray posnel prvo fotografijo slovite pošasti iz škotskega jezera Ness oziroma Loch Ness (loch je škotski izraz za jezero), ki so jo ljubkovalno poimenovali Nessie. Ljudje jo iščejo in zanjo oprezajo še dandanes, čeprav so različne raziskave v preteklosti že dokazale, da v hladnih vodah škotskih jezer razmere niso primerne za življenje plazilcev, kar naj bi Nessie bila.
Domačini iz okolice jezera so znali izkoristiti zanimanje turistov in predvsem v kraju Drumnadrochit se vse vrti okrog njihove slavne pošasti, uredili so celo muzej, posvečen Nessie, vsako leto se ob jezeru zberejo množice navdušencev z daljnogledi in zmogljivimi fotoaparati, ki upajo, da bodo na površini uzrli kaj nenavadnega, lokalne turistične agencije organizirajo izlete s čolni, potope in podobno.
Jezero je letos obiskalo okrog dva milijona turistov z vseh koncev sveta.
Kot je za britansko televizijo Sky povedal Willie Cameron, ki mu domačini pravijo kar gospod Loch Ness, saj se ukvarja s promocijo jezera, ustanovil je tudi svojo turistično agencijo, je jezero letos obiskalo okrog dva milijona turistov z vseh koncev sveta. Kljub temu da breg Loch Nessa krasijo čudovite ruševine gradu Urquhart, okolica ima tudi izredno bogato zgodovino, pa večino zanima le pošast. Domačinom je pravzaprav povsem vseeno, zakaj jih obiskujejo, se smeje Willie in dodaja, da Nessie več kot dobro vpliva na škotsko ekonomijo, letos naj bi jo namreč pomagala obogatiti za slabih 60 milijonov evrov.
Zdi se, da postaja sramežljiva
Naval v Drumnadrochit se poveča vsakič, ko po družbenih omrežjih zakroži kakšna nova fotografija skrivnostnega bitja, letos je bilo to nazadnje pred dobrim mesecem, a se zdi, da pošast z leti postaja vedno bolj sramežljiva. Leta 1933, ko jo je Gray prvič ovekovečil, se je prikazala kar dvakrat. Nekaj mesecev pred objavo fotografije se je v uredništvu lokalnega časnika v Invernessu zglasila domačinka, ki se je dan prej z možem vozila ob jezeru in opazila »grozljivo vodno pošast«.
Po podatkih, ki jih zbirajo v Nessijinem muzeju, so jo ljudje do zdaj opazili vsaj 1155-krat, letos nazadnje pred dobrim mesecem. Še vedno ljudje tudi ugibajo, kaj naj bi bila ta ogromna žival, ki si je bivališče našla v temnem, globokem in hladnem jezeru. Najbolj priljubljeno je mnenje, da gre za prazgodovinskega vodnega plazilca, ki naj bi preživel še iz časa, ko so po Zemlji lomastili dinozavri, zadnje čase pa jih vedno več meni, da gre za gromozansko jeguljo. Veliko bolj verjetno sicer je, da »pošast« nastane kot posledica valov in igre svetlobe, a takšna racionalna razlaga pač ni zanimiva.
»Ljudje potrebujemo kanček čarobnosti in nadnaravnega v našem vsakdanu, ki je večino časa vse prej kot zanimiv. Zakaj bi jim kdor koli hotel to vzeti,« se sprašuje Cameron, ki je prepričan, da se lov na Nessie ne bo končal nikoli: »Tudi, če umetna inteligenca jutri najde sto razlogov in dokazov, da v jezeru ni ničesar, bi vsaj polovica tistih, ki verjamejo v našo pošast, vanjo verjela še naprej.«
