Soban o Putinu: Tega popolnoma psihično zdravi ljudje ne počnejo
Teorije o zdravju Vladimirja Putina so po napadu Rusije na Ukrajino dobile nov zagon. Prvič so se pojavile pred dobrim letom dni, ko je za dva tedna izginil iz javnosti in nikoli pojasnil, kje je bil. Mnogi opozarjajo na njegov spremenjen videz in obnašanje. Dokazov o njegovi morebitni bolezni seveda ni. Če pa za njegovo fizično zdravje ne moremo biti prepričani, kakšno je, nam to, kakšno je psihično, dnevno kaže vse od 24. februarja, ko je sprožil vojaško invazijo na Ukrajino. »To, kar počne, je čista paranoja, to, kar govori, je paranoja. Tega popolnoma psihično zdravi ljudje ne počnejo,« je njegovo zdravje opisal odličen poznavalec vzhodne Evrope, predvsem pa Vladimirja Putina, ki ga spremlja že od njegovega prvega dne na položaju predsednika Rusije, Branko Soban.
Iz tistega človeka, ki je nekaj obljubljal, se je spremenil v trdega diktatorja, ki preganja, zapira in ubija vsakega, ki ne misli tako kot on.
Če kdo, boste vi vedeli, kakšen je Vladimir Putin. Kako se je spremenil njegov način vodenja in kako njegova osebnost? Je bil prej res zelo racionalen politik in zdaj kar naenkrat povsem neracionalen?
Putina spremljam od prvega dne, ko je prišel na oblast, 31. 12. 1999, saj sem bil takrat dopisnik iz Moskve za Delo. Na silvestrovo točno opoldne je Boris Jelcin sporočil, da odstopa, in takrat je vodenje države prevzel Vladimir Putin, ki je bil prej od avgusta istega leta premier. Pred trem je bil direktor varnostne službe FSB kot nekdanji agent KGB. Ko je prišel na oblast, je res deloval kot nekaj novega. Njegova retorika je bila popolnoma drugačna. Če pogledate govore iz njegovih začetkov, ki se jih danes verjetno sramuje, je govoril o demokraciji, človekovih pravicah, vladavini prava, o razvoju itn. Potem pa je postopoma prihajala na plan njegova prava narava. On je dete KGB. On pozna samo to. Ta njegova retorika je najprej vzbujala neko upanje, ker je bil v Sankt Peterburgu pomočnik župana Antolija Sobčaka, ki je bil demokratičen politik. Takrat se je predvidevalo, da bo nadaljeval, kar je začrtal Jelcin, pozneje pa je prišlo do transformacije. Začel je govoriti o vertikali oblasti, to pomeni centralizacijo oblasti, kar prinese vedno manj demokracije in transparentnosti, manj pravic in spoštovanja zakonov, kar se je pokazalo tudi v praksi. Ko je prišel na oblast, je divjala vojna v Čečeniji, potem pa so se novi konflikti kar množili. Nenehno je tudi opozarjal na po njegovem nezakonito širjenje Nata na Vzhod. Govoril je, da ga Nato obkoljuje, retorika je postajala ostrejša, nevarnejša.
Leta 2008 je bil vrh Nata v Bukarešti, kjer je bil kot gost tudi Putin. Takrat se je prvič začelo govoriti o možnosti resnejšega približevanja Gruzije in Ukrajine Natu, ni pa še bilo govora o članstvu. Takrat je imel Putin oster nastop proti temu in že takrat je tam govoril, da Ukrajina ni nobena država, noben narod, da je neka umetna tvorba. Štiri mesece po tem vrhu je napadel Gruzijo. To je bila prva vojna proti širitvi Nata. Že takrat je bilo jasno, da bo naslednja Ukrajina. To se je leta 2014 tudi zgodilo. Ruska vojska je danes prisotna v skoraj vseh nekdanjih državah Sovjetske zveze razen baltskih držav. Belorusija je v pripravah na to vojno prenehala obstajati kot suverena država. Tam je za stalno nameščenih 30.000 ruskih vojakov, iz Belorusije se napada Ukrajino.
Njegovo politiko je mogoče na kratko opredeliti kot represijo navznoter, agresijo navzven. Tudi doma so se dogajale dramatične spremembe. V Rusiji človekovih pravic ni več, ubijanje političnih nasprotnikov, ubijanje novinarjev, zatiranje neodvisnega tiska so realnost.
Začele so se dogajati dramatične spremembe, ki Rusom ne prinašajo prihodnosti, ki si jo želijo. Oni želijo demokracijo, kot jo poznajo v Evropi. Iz človeka, ki je nekaj obljubljal in govoril pametne stvari, se je spremenil v trdega diktatorja, ki preganja, zapira in ubija vsakega, ki ne misli tako kot on.
Širijo se teorije o njegovem slabem zdravstvenem stanju, da se mu čas izteka in da je to morebiti razlog za njegovo neracionalno vedenje.
To so teorije. Govorice o tem so se pojavile že lani. Medicinskih potrdil o tem nimamo, se pa ob tem, kar zdaj govori in počne, mnogi resno sprašujejo o njegovem mentalnem zdravju. To, kar počne, je čista paranoja, to, kar govori, je paranoja. Tega popolnoma psihično zdravi ljudje ne počnejo. Tukaj je treba povedati, da je bil Putin iz strahu pred covidom 19 dve leti popolnoma izoliran. Živel je v nekem svojem bunkerju, v rezidenci Novo Ogarjovo. Do tega bunkerja je bil speljan poseben koridor za dezinfekcijo – neki ruski izum ene izmed ruskih tovarn. K njemu so prihajali samo ljudje, ki so bili pred tem v 14-dnevni karanteni. Stiki so bili torej zelo omejeni. On je že prej živel v svojem svetu, zdaj še bolj. Mislim, da je tudi vprašanje, kakšne informacije je dobival. Prejete informacije so selekcionirane, saj diktatorju prinašajo samo tisto, kar hoče slišati. Ta izolacija je nedvomno vplivala ne samo na njegovo psiho, ampak tudi na psiho drugih. Medtem ko je tako skrbel za lastno zdravje, da ne bi dobil covida 19, je ta pobiral strahotni davek med Rusi. V Rusiji ogromno denarja požre vojska, ogromno denarja gre za vojne, socialna infrastruktura pa je izjemno slaba, ni bolnišnic, ni šol, ni vrtcev, ni cest, ni kanalizacije. Zdravje državljanov, ki jim mora šef služiti, pa Putina ni zanimalo. Po demografskih statističnih podatkih je lani v Rusiji umrlo 2,400.000 ljudi. To je najhujša smrtnost po 2. svetovni vojni, od tega je bilo milijon presežnih smrti. Ta milijon je pobral covid, čeprav so uradni podatki o številu smrti zaradi covida bistveno nižji. Že ko se je začela epidemija, so zdravniki opozarjali, da oblasti lažejo o pravem stanju, in kaznovani so bili zdravniki. Toliko o njegovem zdravju.
