OJMJAKON
Šole zaprejo pri –56 stopinjah Celzija
Ojmjakon že približno stoletje velja za najhladnejši kraj na severni polobli. Tamkajšnji otroci brez večjih težav pri –50 stopinjah Celzija hodijo v šolo.
Odpri galerijo
Brez debelega šala čez nos je skoraj nemogoče dihati. FOTO: Instagram
Tisti, ki začno nase vleči pulover za puloverjem, ko temperatura zraka doseže ničlo, se ovijati v tople šale in kape ter debele bunde, najverjetneje ne bi dolgo zdržali v ruski vasici Ojmjakon. Naselje s približno 750 prebivalci so pred približno sto leti razglasili za najhladnejši kraj na severni polobli. Takrat je Ojmjakon prvo mesto ukradel prav tako ruskemu mestu Verhojansk, za to pa je bila zaslužna temperatura, ki so jo izmerili v Ojmjakonu, znašala pa je neverjetnih –71,2 stopinje pod ničlo.
A ljudje so se navadili na razmere in se jim prilagodili. Kaj drugega jim niti ni preostalo. Otroci pozimi redno obiskujejo šole, te se zaprejo šele, ko se zunanja temperatura spusti pod –56 stopinj Celzija, vrtci pa svoja vrata zaprejo nekoliko prej, pri –52 stopinjah. Povprečna dnevna temperatura v Ojmjakonu je pozimi sicer 50 stopinj pod ničlo, včeraj so jih namerili –44. »Otroci običajno v šolo hodijo peš, mlajše spremljajo starši, pogosto pot izkoristijo še za kratek sprehod s psom. Tisti, ki živijo v okoliških vaseh, se v šolo vozijo z avtobusi, ki jih brez večjih težav čakajo zunaj na postajališčih,« je življenje v sibirski vasici presenečen opisal ruski fotograf Semyon Sivtsev, ki je Ojmjakon za nekaj dni obiskal zaradi službe.
Da mu ni bilo niti približno tako lahko kot lokalnim prebivalcem, ni skrival: »Tukaj sem prvič izkusil, kaj pomeni 51 stopinj minusa. Delati sem moral v debelih rokavicah, kar je bilo zelo težko in neudobno, a če bi jih snel, bi v trenutku dobil ozebline. Ves čas sem imel čez obraz zadrgnjen debel šal, le enkrat sem storil napako in ga snel, bilo je, kot bi vdihnil kup igel, vzelo mi je sapo.« Ojmjakon je sicer eno od dveh stalno naseljenih krajev na zemlji, kjer so v enem mesecu, bilo je januarja 1924, vsak dan namerili manj kot 60 stopinj pod ničlo.
V Ojmjakonu živi približno 750 ljudi. FOTO: Ilya Varlamov/wikipedia
A ljudje so se navadili na razmere in se jim prilagodili. Kaj drugega jim niti ni preostalo. Otroci pozimi redno obiskujejo šole, te se zaprejo šele, ko se zunanja temperatura spusti pod –56 stopinj Celzija, vrtci pa svoja vrata zaprejo nekoliko prej, pri –52 stopinjah. Povprečna dnevna temperatura v Ojmjakonu je pozimi sicer 50 stopinj pod ničlo, včeraj so jih namerili –44. »Otroci običajno v šolo hodijo peš, mlajše spremljajo starši, pogosto pot izkoristijo še za kratek sprehod s psom. Tisti, ki živijo v okoliških vaseh, se v šolo vozijo z avtobusi, ki jih brez večjih težav čakajo zunaj na postajališčih,« je življenje v sibirski vasici presenečen opisal ruski fotograf Semyon Sivtsev, ki je Ojmjakon za nekaj dni obiskal zaradi službe.
Otroci običajno v šolo hodijo peš, mlajše spremljajo starši, pogosto pot izkoristijo še za kratek sprehod s psom.
Da mu ni bilo niti približno tako lahko kot lokalnim prebivalcem, ni skrival: »Tukaj sem prvič izkusil, kaj pomeni 51 stopinj minusa. Delati sem moral v debelih rokavicah, kar je bilo zelo težko in neudobno, a če bi jih snel, bi v trenutku dobil ozebline. Ves čas sem imel čez obraz zadrgnjen debel šal, le enkrat sem storil napako in ga snel, bilo je, kot bi vdihnil kup igel, vzelo mi je sapo.« Ojmjakon je sicer eno od dveh stalno naseljenih krajev na zemlji, kjer so v enem mesecu, bilo je januarja 1924, vsak dan namerili manj kot 60 stopinj pod ničlo.
