VESOLJE
Sonda poletela proti Merkurju
Moči sta združili evropska in japonska vesoljska agencija. BepiColombo bo v orbito planeta vstopila decembra 2025.
Odpri galerijo
Vesoljska sonda BepiColombo, skupen vesoljski program Evropske vesoljske agencije (Esa) in Japonske letalsko-vesoljske raziskovalne agencije (Jaxa), bo obiskala Soncu najbližji planet Merkur, najmanjši planet v našem sončnem sistemu. Iz evropskega vesoljskega središča Kourou v Francoski Gvajani je odpotovala predvčerajšnjim na krovu Ariane 5, najmočnejše rakete Ese.
Cilj je proučevanje Merkurja, njegovega magnetnega polja, površine in notranje strukture. Sonda naj bi do cilja prispela po sedmih letih potovanja. Prej bo opravila še mimolet Zemlje, dva mimoleta Venere in šest mimoletov Merkurja, v Merkurjevo orbito naj bi stopila 5. decembra 2025.
Več kot štiri tone težka sonda je sestavljena iz treh komponent: Merkurjevega prehodnega modula (MTM), Merkurjevega planetarnega orbiterja (MPO), oba je zgradila Esa, in Merkurjevega magnetosferičnega orbiterja (MMO), ki ga je zgradila Jaxa. Prehodni modul je na dnu kompozicije; njegova naloga je, da ponese dva umetna satelita do Merkurja in jima zagotavlja podporo med potovanjem po vesoljskih globinah.
Opremljen je z dvema 14 metrov dolgima ploščama s sončnimi celicami, ki z električno energijo oskrbujejo med potovanjem speča Merkurjeva bodoča satelita. Na krovu so štirje električni ionski raketni motorji vrste QuinetiQ T6, ki imajo majhno potisno silo, a lahko delujejo več let. Drugi enoti ali orbiterja bosta sprva povezani, nato se bo manjši ločil od večjega. Večji, planetarni orbiter, tehta 1150 kilogramov in ima eno samo krilo s sončnimi celicami. Na krovu je 11 instrumentov, kamer, spektrometrov, namenjenih proučevanju Merkurja. Opremljen je tudi z meter visoko komunikacijsko anteno. Vse enote in instrumenti so izdelani tako, da prenesejo višjo temperaturo.
Merkurjev magnetosferični orbiter so razvijali na Japonskem. Sonda je oblikovana kot osemkotna kratka prizma; visoka je 90 centimetrov, tehta 285 kilogramov. Vseh osem strani pokrivajo sončne celice. Na krovu je tudi antena premera 0,8 metra. Satelit ima vzdevek Mio: po japonsko to pomeni vodna pot za ladje in simbolizira mejnike pri raziskovanjih in razvoju. Ime so izbrali izmed kar 6494 predlogov javnosti.
Esa sporoča, da je strošek njihovega deleža pri programu BepiColumbo ocenjen na 1,3 milijarde evrov, v to je vštet tudi strošek satelitske nosilne rakete Ariane 5, Jaxa pa, da je začetna cena njihovega programa okrog 122 milijonov evrov.
Sonda je dobila ime po Guiseppeju Bepiju Colombu (1920–1984), italijanskem znanstveniku, matematiku in inženirju z univerze v Padovi, ki je s svojim delom prispeval k prvi uresničitvi medplanetarnega gravitacijskega manevra med programom vesoljske sonde Mariner 10.
Merkur je od sonca oddaljen le 58 milijonov kilometrov, a je bil redko v središču pozornosti. Doslej sta ga obiskali samo dve ameriški vesoljski sondi, Mariner 10 in Messenger. Je najmanjši planet našega sončnega sistema, njegovo ime je iz rimske mitologije, bog Merkur je bil božji sel. Sonce obkroži v 88 dneh, lune nima. Na temni strani je do minus 173 stopinj Celzija, na svetli pa celo do plus 427 stopinj!
S teleskopom ga je prvi opazoval Galieo Galilei, nato pa še številni znanstveniki in učenjaki, zaznali so tudi površinske značilnosti. Leta 1962 je inštitut za radio in inženiring pri Sovjetski akademiji znanosti pod vodstvom Vladimirja Kotelnikova prvi poslal in tudi sprejel radarski signal s površine planeta. Čez tri leta je to ponovil ameriški radijski teleskop Areceibo v Portoriku, šele čez devet let pa je Mariner 10 kot prva vesoljska sonda poslala prve posnetke njegove površine.
Cilj je proučevanje Merkurja, njegovega magnetnega polja, površine in notranje strukture. Sonda naj bi do cilja prispela po sedmih letih potovanja. Prej bo opravila še mimolet Zemlje, dva mimoleta Venere in šest mimoletov Merkurja, v Merkurjevo orbito naj bi stopila 5. decembra 2025.
Poimenovana po matematiku
Več kot štiri tone težka sonda je sestavljena iz treh komponent: Merkurjevega prehodnega modula (MTM), Merkurjevega planetarnega orbiterja (MPO), oba je zgradila Esa, in Merkurjevega magnetosferičnega orbiterja (MMO), ki ga je zgradila Jaxa. Prehodni modul je na dnu kompozicije; njegova naloga je, da ponese dva umetna satelita do Merkurja in jima zagotavlja podporo med potovanjem po vesoljskih globinah.
Opremljen je z dvema 14 metrov dolgima ploščama s sončnimi celicami, ki z električno energijo oskrbujejo med potovanjem speča Merkurjeva bodoča satelita. Na krovu so štirje električni ionski raketni motorji vrste QuinetiQ T6, ki imajo majhno potisno silo, a lahko delujejo več let. Drugi enoti ali orbiterja bosta sprva povezani, nato se bo manjši ločil od večjega. Večji, planetarni orbiter, tehta 1150 kilogramov in ima eno samo krilo s sončnimi celicami. Na krovu je 11 instrumentov, kamer, spektrometrov, namenjenih proučevanju Merkurja. Opremljen je tudi z meter visoko komunikacijsko anteno. Vse enote in instrumenti so izdelani tako, da prenesejo višjo temperaturo.
6494
predlogov za sondino ime so dobili.
predlogov za sondino ime so dobili.
Merkurjev magnetosferični orbiter so razvijali na Japonskem. Sonda je oblikovana kot osemkotna kratka prizma; visoka je 90 centimetrov, tehta 285 kilogramov. Vseh osem strani pokrivajo sončne celice. Na krovu je tudi antena premera 0,8 metra. Satelit ima vzdevek Mio: po japonsko to pomeni vodna pot za ladje in simbolizira mejnike pri raziskovanjih in razvoju. Ime so izbrali izmed kar 6494 predlogov javnosti.
Esa sporoča, da je strošek njihovega deleža pri programu BepiColumbo ocenjen na 1,3 milijarde evrov, v to je vštet tudi strošek satelitske nosilne rakete Ariane 5, Jaxa pa, da je začetna cena njihovega programa okrog 122 milijonov evrov.
Sonda je dobila ime po Guiseppeju Bepiju Colombu (1920–1984), italijanskem znanstveniku, matematiku in inženirju z univerze v Padovi, ki je s svojim delom prispeval k prvi uresničitvi medplanetarnega gravitacijskega manevra med programom vesoljske sonde Mariner 10.
Mraz in vročina
Merkur je od sonca oddaljen le 58 milijonov kilometrov, a je bil redko v središču pozornosti. Doslej sta ga obiskali samo dve ameriški vesoljski sondi, Mariner 10 in Messenger. Je najmanjši planet našega sončnega sistema, njegovo ime je iz rimske mitologije, bog Merkur je bil božji sel. Sonce obkroži v 88 dneh, lune nima. Na temni strani je do minus 173 stopinj Celzija, na svetli pa celo do plus 427 stopinj!
Sonda naj bi do Merkurja prispela po sedmih letih potovanja po vesoljskih globinah.
S teleskopom ga je prvi opazoval Galieo Galilei, nato pa še številni znanstveniki in učenjaki, zaznali so tudi površinske značilnosti. Leta 1962 je inštitut za radio in inženiring pri Sovjetski akademiji znanosti pod vodstvom Vladimirja Kotelnikova prvi poslal in tudi sprejel radarski signal s površine planeta. Čez tri leta je to ponovil ameriški radijski teleskop Areceibo v Portoriku, šele čez devet let pa je Mariner 10 kot prva vesoljska sonda poslala prve posnetke njegove površine.