Spopad za Cerkev in lastnino

Prva svetovalka črnogorskega veleposlaništva v Ankari Mirna Nikčević je sklenila, da bo dala odpoved. Pa kaj potem, bo marsikdo rekel, tudi veliko bolj čudne reči se dogajajo in o njih mediji praviloma ne poročajo. A ozadje odstopa gospe Nikčević ima globoke politične in deloma tudi cerkvene korenine. Proti prvi svetovalki veleposlaništva v Turčiji je črnogorsko zunanje ministrstvo sklenilo uvesti disciplinski postopek, ko je pred dnevi, v času binkošti, prek družabnih omrežij komentirala zbor pred pravoslavnim hramom Kristusovega vstajenja, ki so ga pripravili privrženci Srbske pravoslavne cerkve (SPC) v Črni gori kot protest zoper vložitev zakona o verski svobodi in enakosti, za katerega verjamejo, da bi SPC lahko izgubila veliko nepremičnih, vključno z verskimi objekti.

Milo vam bo že pokazal

Gospa Mirna Nikčević je na facebooku namreč zelo žaljivo in nič kaj diplomatsko komentirala omenjeni zbor vernikov in napisala, »da bi ona osebno najraje zažgala ta hram in vsa 'goveda', ki so se tam zbrala«. Takoj se je oglasil srbski zunanji minister Ivica Dačić, ki je njen zapis označil za hujskaškega in nesramnega, potem pa so v Podgorici sporočili, da bodo zoper Nikčevićevo uvedli disciplinski postopek. In gospa je užaljena, ker je njeno ministrstvo ni zaščitilo pred verbalnimi napadi iz Beograda, ponudila odstop in kot zvesti kader predsednika Mila Đukanovića zapisala, da jim bo »Milo že pokazal«.

A to je le delček veliko širše zgodbe in napetosti, ki se dogajajo med Podgorico in Beogradom v zadnjem času. Sredi maja je črnogorska vlada sprejela predlog zakona o verski svobodi in enakosti, v delu katerega je tudi register vseh nepremičnin, ki so bile v lasti neodvisne črnogorske kraljevine, preden je ta leta 1918 postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prav tako je v predlogu zakona določilo, po katerem lahko verske skupnosti obdržijo svoje nepremičnine le, če imajo jasne dokaze o lastništvu. V nasprotnem primeru bo ta nepremičnina zasežena in bo postala del kulturne dediščine Črne gore.

Upor Srbov

Ta določila so v Srbski pravoslavni cerkvi v Črni gori in tudi na patriarhiji SPC v Beogradu povzročila pravi vihar. Začeli so obtoževati črnogorske oblasti, da je edini namen tega zakona razlastninjenje Srbske pravoslavne cerkve. Vladika (škof) budimljansko-nikšićški Joanikije je sedanjo črnogorsko vlado obtožil, da se do Cerkve obnaša hujše, kot so se včasih obnašali komunisti, če jo res želi razlastniniti. »Naj ne mislijo, da bomo kar mirno šli. Ne bomo vzeli orožja v roke, toda našo lastnino bomo branili z življenji. Ko se bo to zgodilo, potem ne bo več nobenih pravil. Ne strašim nobenega, ampak tako je to,« je izjavljal vladika Joanikije. SPC vladi zameri, ker se pri pripravi zakona ni posvetovala z njo, kar naj bi bil jasen znak, da si jo namerava podrediti. Zato je vodilni cerkveni mož SPC v Črni gori metropolit Amfilohije Radović za binkošti sklical tridnevni cerkveni sabor (zbor) v Podgorici, na katerem naj bi »svetu, vladi in domovini« poslali jasno sporočilo nasprotovanja nameram črnogorske vlade. V spor se je vpletla oblast v Beogradu, proti zakonu je govoril tudi predsednik Aleksandar Vučić.



A iskrice med Beogradom in Podgorico letijo že dolgo. V Podgorici mnogi vidijo Srbsko pravoslavno cerkev kot podaljšano roko Srbije, ki vpliva na politične razmere v Črni gori. Ko se je že lani razvedelo, da Črnogorci pripravljajo nov zakon o verski svobodi, se je oglasil sam patriarh SPD Irinej, ki je točno pred letom dni ocenil, da bo zaradi novega zakona položaj Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori slabši kot v času otomanske okupacije. Status Srbov v Črni gori pa je primerjal s položajem v času fašistične Neodvisne države Hrvaške (NDH) med drugo svetovno vojno. Črnogorski predsednik Milo Đukanović se je takrat na njegove izjave ostro odzval in zahteval od patriarha, da jih prekliče. »Nihče, ki je normalen, na to ne more niti pomisliti, kaj šele reči. Pričakujem, da bo patriarh to demantiral,« je tedaj dejal Đukanović. Črnogorski predsednik je pred mesecem dni prilil že nekaj olja na že tako razbeljeno žerjavico srbsko-črnogorskih odnosov, ko je izjavil, da bo oblast še naprej intenzivno delala za krepitev črnogorske identitete. » Nekaj korakov v tej smeri smo že naredili, a čaka nas še en, zelo pomemben korak, s katerim bomo popravili težko krivico, ki se v začetku 20. stoletja zgodila Črni gori, in to vrniti avtokefalnost Črnogorski cerkvi. S tem vprašanjem se bomo zelo predano ukvarjali, pa naj je to komu všeč ali ne,« je bil odločen Milo Đukanović.

Avtokefalnost Črnogorske pravoslavne cerkve

S to izjavo je Đukanović potrdil, kaj je dejansko skupni imenovalec vseh teh najnovejših sporov – to je pravzaprav zgolj vprašanje avtokefalnosti (samostojnosti) Črnogorske pravoslavne cerkve (ČPC). Spor o tem traja vse od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so obnovili delovanje črnogorske Cerkve. Prvi poglavar leta 1993 obnovljene Črnogorske pravoslavne cerkve je bil episkop Antonije Abramović, po njegovi smrti pa je bil leta 1998 v stolni cerkvi svete Paraskeve v bolgarski prestolnici Sofiji za poglavarja Črnogorske cerkve posvečen Miraš Dedeić, ki je dobil ime Mihailo ter naziv arhiepiskop cetinjski in črnogorski metropolit in je še vedno na čelu Cerkve, ki ji pripada nekaj več kot tretjina verujočih v Črni gori. V SPC te posvetitve ne priznavajo in že od začetka ostro nasprotujejo oblikovanju samostojne Črnogorske cerkve, češ da je črnogorsko-primorska metropolija v Cetinju, kot sestavni del beograjske patriarhije, edina prava zastopnica SPC v tem delu Balkana in da svoje zgodovinske korenine vleče vse od začetka 13. stoletja, ko je v te predele pravoslavje prinesel in ga utemeljil srbski svetnik sveti Sava.

Na drugi strani tudi Črnogorci niso povsem brez zgodovinskega spomina in dejstev, ki govorijo njim v prid. V času kneževine in pozneje kraljevine Črne gore v 19. in začetku 20. stoletja je obstajala samostojna (avtokefalna) Črnogorska pravoslavna cerkev. Trdijo, da je ozemlje Črne gore res spadalo pod Pečko patriarhijo, kjer je bil sedež Srbske pravoslavne cerkve, a le do leta 1766, ko jo je ukinil turški sultan in njeno ozemlje dal pod jurisdikcijo konstantinopelske patriarhije v Istanbulu. In nobeno pravoslavno cerkveno središče – niti konstantinopelsko niti rusko, pravijo Črnogorci, po tem datumu dejansko ni imelo pristojnosti nad črnogorskimi pravoslavci.

Ukinitev

Črnogorci so sami izbirali svoje duhovne voditelje, ki so bili v začetku tudi državni poglavarji, med katerimi je bil najbolj znani črnogorski pesnik Petar II. Petrović Njegoš. Tudi istanbulska patriarhija, kjer je sedež ekumenskega patriarha, najvišjega cerkvenega dostojanstvenika v pravoslavju, je v svojem katalogu avtokefalnih cerkva iz leta 1855 omenjala Črnogorsko pravoslavno cerkev kot avtokefalno. V začetku 20. stoletja je tudi ustava kneževine Črne gore Črnogorsko pravoslavno cerkev omenjala kot samostojno, ki ni podrejena nobeni tuji Cerkvi. Tako je bilo vse do konca prve svetovne vojne, ko so Črno goro zasedli srbski vojaki in jo v sodelovanju s prosrbskimi Črnogorci razglasili za del Srbije. Črnogorski kralj Nikola je ostal v izgnanstvu v Franciji, kamor se je zatekel ob začetku prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska zasedla tedanjo Črno goro, po aneksiji Črne gore pa je Beograd pohitel, da je na smetišče zgodovine poslal vse atribute nekdanje črnogorske državnosti, vključno s Črnogorsko pravoslavno cerkvijo, ki so jo priključili k Srbski pravoslavni cerkvi.

V Beogradu zdaj trdijo, da takrat ni šlo za ukinitev ČPC, temveč za »prostovoljno« združitev vseh pravoslavnih vernikov pod okrilje ene same Cerkve, to je Srbske pravoslavne cerkve, kar je potem to potrdil tudi tedanji kralj Aleksandar Karađorđević. In ker ima SPC v Črni gori prek 700 verskih objektov, je njihov strah, da bi jih črnogorske oblasti s sprejetjem zakona o verski svobodi razlastninile, v veliki meri razumljiv. A da je del zakona določba o lastništvu verskih objektov, je najbrž kriva tudi SPC. Pred dobrim letom in pol so se v Črni gori močno razburjali, ker je SPC za sto let oddala več kot 230.000 kvadratnih metrov zemljišča družbi CDCI iz Katarja, ki naj bi v zalivu Buljarice pri Budvi zgradila velik hotelsko-stanovanjski kompleks. V Črnogorski pravoslavni cerkvi so bili ogorčeni, trdili so, da samostan Gradište in ozemlje, ki so ga oddali Katarcem, pripada v bistvu državi, ne pa »črnogorski veji beograjske patriarhije«.