Srce parajoča podoba: mrtve štejejo v deset tisoče, na ulicah spopadi podgan

V nedeljo, 3. maja, je po podatkih mestnih oblasti New Yorka za posledicami koronavirusa umrlo 13.319 ljudi. K tej črni statistiki je treba dodati še 5387 umrlih, za katere oblasti domnevajo, da so najverjetneje žrtve koronavirusa. Sicer pa je bilo zadnjo nedeljo v mestu, ki nikoli ne spi, okuženih že 168.845 ljudi, od tega se jih je v prenatrpanih bolnišnicah zdravilo skoraj 43.000. Številke, ki so težko predstavljive, kažejo pa na to, da utegne New York postati mesto, ki ga je epidemija najbolj prizadela. In to ne zgolj v Združenih državah Amerike, temveč tudi na svetu.


Za državo New York so številke še hujše, tam so v nedeljo zabeležili 318.134 okuženih in skoraj 25.000 umrlih. Seveda je k tej črni statistiki treba prišteti že omenjenih več kot 18.000 mrtvih v samem mestu.
 

Zaplata zemlje za reveže

Podobe, ki jih lahko vidimo v velikem jabolku, kot ljudje ljubkovalno imenujejo najbolj znano svetovno metropolo, so srhljive. Še zlasti tiste, ki govorijo o umrlih. Nekdanji dopisnik Dela iz New Yorka Sebastijan Kopušar nam je pripovedoval, da je z roba marine Barron’s Boatyard na City Islandu v vzhodnem Bronxu, kjer ima zasidrano svojo barko, »lep razgled na otok Hart, slaba dva kilometra dolgo zaplato zemlje, ki iz morja štrli v prelivu Long Island Sound med newyorškim okrožjem Bronx in Long Islandom.

Na njem že poldrugo stoletje pokopavajo mestne reveže. V zadnjem mesecu pa oranžni trajekt nenehno vozi med pomoloma, vedno z belim tovornjakom na krovu. Hart je postal še eno prizorišče sicer skoraj nevidnega spopada z epidemijo koronavirusa. Skupaj s hladilnimi tovornjaki za mrtve, parkiranimi za bolnišnicami, je priča smrtnega davka, ki ga največje ameriško mesto plačuje kot žarišče izbruha v ZDA,« pove Kopušar.

Otok sredi preliva Long Island Sound, ki ga je mesto New York kupilo sredi 19. stoletja in na njem postavilo zapor, je s 40 hektari zemlje in ruševinami nekdanje kaznilnice največje pokopališče na svetu. Hart je namreč pokopališče za ljudi brez sorodnikov in neznance, tam jih je, domnevajo, pokopanih najmanj milijon, tudi otrok in mladoletnikov, brezdomcev, duševnih bolnikov, kriminalcev. Zdaj mrtve tam pokopavajo kar v množične grobnice.

Kako velike težave ima New York s trupli umrlih zaradi covida-19, priča tudi primer iz Brooklyna, kjer se je pred dnevi zgodila prav bizarna zgodba. Pred mrtvašnico Andrew T. Cleckley v predelu Flatlands so mimoidoči zaznali strahovit smrad, ki je izhajal iz hladilnih tovornjakov, parkiranih pred vhodom pogrebnega zavoda. Policija in oblasti so kmalu ugotovile, da so morali v zavodu najeti tovornjake hladilnike, ker se jim je v mrtvašnici pokvaril hladilnik in so morali trupla najmanj petdesetih umrlih postaviti v tovornjake. Vreče s posmrtnimi ostanki so zložili drugo na drugo in jih pokrili z ledom.

Analna faza

Kako se je lahko zgodilo, da je New York postal epicenter epidemije koronavirusa v Združenih državah? Sebastijan Kopušar pravi, da se je »virus privlekel skoraj neopazno, počasi in previdno se je plazil v zavest Newyorčanov. Župan Bill de Blasio se je v začetku marca, ko je v predmestju New Rochelle skokovito naraščalo število okuženih v judovski skupnosti, dal posneti na podzemni železnici in zagotovil, da strahovi pred okužbo ne bi smeli odvrniti meščanov od uporabe javnega prometa. Vseeno so začele izginjati alkoholne raztopine za roke, nato so se izpraznile police z dezinfekcijskimi krpami. Američani so se širjenja koronavirusa zares zavedeli šele 11. marca zvečer, ko bi se v Oklahoma Cityju morala začeti košarkarska tekma domačinov in gostov iz Utaha, a so jo zaradi okužbe igralca Rudyja Goberja odpovedali. Dan pozneje so uradno prekinili sezono NBA in nenadoma je bilo vsem jasno, da virus ni le malo hujša gripa, kot so sporočali iz Bele hiše, za njimi pa ponavljali mnogi Američani.«



V New Yorku se je začel lov na toaletni papir, meščani so pograbili vse zavitke, do katerih so se lahko dokopali. »Čeprav v resnici ni njegovega pomanjkanja, pa so v nekaterih trgovinah zaradi divjega povpraševanja morali omejili število zavitkov na kupca. Ljubitelji psihoanalize so dejali, da drsimo nazaj v analno fazo razvoja, ljudje so v strahu pred neobvladljivo nevarnostjo podzavestno poskušali vzpostaviti nadzor z dosmrtno zalogo lističev za analno higieno. Od daleč je bilo videti, kot da se mesto bori z epidemijo diareje, ne pa z boleznijo dihal. Podobno se je kopičenje razširilo na hrano, konzerve paradižnika, fižola in čičerike še vedno sproti hlapijo s polic, kvas pa je skoraj vzporedna valuta, saj ga ni mogoče kupiti. Kdor je dovolj star, da se spomni 80. let v Jugoslaviji, ga skoraj obhaja nostalgija, ko vidi napore trgovcev, kako z nekaj vrečkami suhega fižola skriti praznino dela polic,« še pripoveduje Kopušar.

Spopad podgan

O tem, kako zdaj poteka življenje v mestu, za katerega so bili značilni dinamika, gneča, nenehno dogajanje, Kopušar pravi, da so »ulice postale izjemno zračne. Kjer si se prej gnetel v množici, je zdaj nekaj razkropljenih ljudi. A hkrati so mnogi Newyorčani še vedno precej brezskrbni, v sončnih dnevih napolnijo parke, posebno mladi pa imajo vse manj potrpljenja z ukrepi družbenega samoizoliranja. Drugi nimajo izbire, najbolj revni prebivalci, v mnogih primerih nedokumentirani priseljenci, ne morejo delati od doma in nimajo prihrankov, da bi lahko mesec, dva, tri ali celo še več čakali na usihanje epidemije. Zato še naprej opravljajo slabo plačana dela, kot je raznašanje hrane. Naročanje prek spleta in telefona je postal nov način življenja v mestu, iskanje prostih terminov za dostavo pa svojevrstna loterija, komu bo uspelo. Pojavili so se zanimivi stranski učinki, če z ameriškega podeželja poročajo o prodiranju divjih živali na izpraznjene ulice, so se v New Yorku na njih začeli spopadi tolp. V njih so podgane, ki so ob zaprtih restavracijah ostale brez vira hrane, zdaj pa se menda krdela spopadajo za preživetje.
»Oster spopad poteka tudi med političnimi glodavci,« nadaljuje svoje opažanje Kopušar. »V nasprotju s Slovenijo so zagovorniki strogih ukrepov predvsem guvernerji z ameriške levice, tisti z desnice pa sledijo zgledu predsednika in jih bolj skrbita utrip ohromelega gospodarstva in domnevno kratenje svoboščin, ki naj bi ga prinašale omejitve. Nov trend zadnjih dni so protesti za svobodo, na katerih udeleženci zahtevajo, da jim dovolijo vrnitev na delo, in trdijo, da je sploščena krivulja števila okuženih znak za sprostitev strogih ukrepov. To so tisti bolj odprte glave, bolj zanimivi primerki še vedno trdijo, da je virus le prevara za politični prevrat, na shode prihajajo z rdečimi čepicami z napisom Trump in brez mask ter ne upoštevajo pravil o razdalji med posamezniki. Nekateri se za dobro mero še oborožijo.

Shodi se napajajo iz podobnega bazena ljudi, kot so se protesti proti uvedbi zdravstvene reforme prejšnjega predsednika Baracka Obame. Reforma je verjetno kateremu med njimi rešila življenje in ga obvarovala pred bankrotom. Da jih ne moreš obtožiti preglobokega razmisleka, konec koncev dokazuje, da gre za jedro volivcev, ki so v Belo hišo spravili Donalda Trumpa, še pravi nekdanji Delov dopisnik.