Stara je bila komaj 17 let, ko so jo obesili
11. februarja 1943 je bila usmrčena Lepa Radić, ena najmlajših junakinj narodnoosvobodilnega boja v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ko so jo fašisti v Bosanski Krupi obesili, je imela komaj 17 let. Lepe se danes spominjajo brez državnih časti, države, za katero se je borila, pa že zdavnaj ni več, piše spletni medij Al Jazeera.
Lepa Radić se je rodila 19. decembra 1925 v Gašnici pri Bosanski Gradiški kot drugi otrok revnega kmeta Svetozarja Svete Radića. Imela je leto dni starejšo sestro Daro in mlajšega brata Milana, rojenega leta 1927.
Priprave na vstajo
Ljubezen do knjig, pa tudi do idej pravičnosti, enakosti in bratstva, je Lepi privzgojil stric Vladeta. Redno ji je prinašal knjige iz Banjaluke, ona pa je dela Jacka Londona, Maksima Gorkega in Bruna Travena strastno prebirala.
Leta 1941 je z vojno prišla okupacija Jugoslavije. Lukić v knjigi »Vojna in otroci Kozare« piše: »Nemci so šli po cesti mimo njene hiše.« Povzpela se je na zvonik cerkve, da bi jih čim bolje videla.« Spomin dopolnjuje Mile Beoković: »Zmerjala si jih in mahali so ti, misleč, da jih pozdravljaš.«
Odhod v partizane
Ko je julija izbruhnila kozarska vstaja, so moški družine Radić in teta odšli v partizane, Lepa in Dara sta se jim pridružili decembra. Stari sta bili 16 in 17 let. Lepa se je neumorno vključevala v politično delo na terenu, ki ga je prekinila ofenziva na Kozarje junija 1942, v kateri sta umrla njen oče Sveto in stric Vladeta. Brat Milan je skupaj s stotinami otrok končal v taborišču Jasenovac, kjer je bil tri leta pozneje ubit.
Radićeva je vztrajno pridobivala člane za odporno gibanje. Prehodila je na desetine kilometrov po odročnih podeželskih cestah, ponoči obiskovala napol osvobojene vasi, organizirala vaške posvete in govorila o boju za svobodo.
Hudičeva divizija
Sovražnik se je vse bolj približeval Grmeču, kjer je delovala Lepa, zato so člani evakuacijskega štaba begunce razdelili v manjše skupine. Radićeva je vodila skupino 150 ljudi, večinoma starcev, žensk in otrok. Na predvečer 8. februarja so njeno skupino nad vasjo Praštali pri Lušci Palanci obkolili Nemci, ustaši in četniki iz 369. legionarske divizije, imenovane tudi »hudičeva divizija«.
Lepa je bila v paniki edina oborožena, zato so ji ljudje vpili, naj sleče uniformo in odvrže puško, ona pa jih je pozivala, naj se borijo z golimi rokami, saj je bolje umreti kot pasti v roke sovražnika. Vse svoje naboje je izstrelila na Nemce, ko jih je zmanjkalo, pa se je borila s pestmi, dokler je niso obvladali.
Obsojena na smrt
Tri dni so jo zadrževali v ječi in mučili, nato pa jo 11. februarja pripeljali do mesta usmrtitve. Tik pred smrtjo so ji ponudili rešitev, če razkrije imena drugih partizanov in komunistov, na kar je odgovorila: »Nisem izdajalka svojega ljudstva. Razkrili se bodo, ko bodo do zadnjega uničili zlikovce, kot ste vi.«
Do zadnjega trenutka je zbrane pozivala k boju. Na akaciji, s katere so jo obesili, so jo pustili viseti še štiri ali pet dni. Istega dne, 11. februarja 1943, je SS-ov polkovnik August Schmithuber od podrejenih prejel poročilo, v katerem je med drugim pisalo: »Razbojnica, obešena v Bosanski Krupi, je pokazala nesluteno kljubovalnost.«
Ni umrla zaman
Fotografija z obešanja je bila najdena na truplu nemškega vojaka med osvoboditvijo Zagreba. Postala je simbol revolucije in boja za svobodo. Lepa Radić je bila 20. decembra 1951 razglašena za narodno junakinjo Jugoslavije.
